Če hočeš jokati, joči.... če se hočeš smejati, se veseli ... če hočeš pripovedovati, govori ... brez strahu ... če hočeš kričati, se ne zadržuj ... če hočeš molčati, opazuj in razmišljaj ... če hočeš plesati, krili z rokami, topotaj z nogami ... brez strahu in brez sramu. Če hočeš, da jočem s teboj, bom jokala ... ali pa se bom smejala ... glasno govorila ... ali molče poslušala ... in tuhtala ... ali z roko v roki plesala ... s teboj in ob tebi. Samo ne zapri se v svojo samoto ... ne skrivaj svoje bolečine v srcu ... ne hrani je in ne dovoli ji, da se razraste ... pusti jo, da gre ... da izgine v neskončnost minljivega. Če hočeš jokati, joči na glas ... pusti solze naj tečejo in kot bučeča reka odnesejo bolečino neuslišane ljubezni ... mrtve ljubezni ... nemogoče ljubezni ... ljubezni, ki je morda nikoli ni bilo. Če hočeš zbežati, me pokliči ... ne obljubim, da te bom ustavila, toda lahko zbežim s teboj ... tečem s teboj daleč stran, v neznano ... plešem s teboj ... divje in neukrotljivo ... jočem s teboj ... kričim s teboj ... molčim s teboj. Solze se bodo posušile ... žalost bo izpuhtela ... ples bo postal utrujajoč ... jezni smeh se bo ohladil ... krik bo utihnil ... in molk bo postal zgovoren. Takrat bo čas za nov začetek ... novo ljubezen.