Na ogled »Enkratne stiske« in »Tihi horizonti«

V Galeriji Murska Sobota bo do 9. novembra letos na ogled duetna razstava dveh umetnikov: grafike Matjaža Gederja iz Gornje Radgone ter slike Elisabette Bacci iz Trsta. Prvi razstavlja v mali galeriji, a gostja iz Italije v veliki galeriji.

Za Matjaža Gederja je zapisan kraj rojstva Murska Sobota, a živi in ustvarja v Gornji Radgoni. Tu je obiskoval osnovno šolo, po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je študij nadaljeval na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer je diplomiral leta 2002. Zaposlen je na Osnovni šoli II Murska Sobota kot likovni pedagog in mentor gledališkega krožka. Ukvarja se z grafiko, slikarstvom in ilustracijo. Razstavo tokratnih grafik je posvetil ženi Evi in hčerki Ani. Kot kustos njegove razstave je zapisan dr. Robert Inhof, ki je direktor Galerije v Murski Soboti in je v priložnostno zloženko med drugim zapisal: »Matjaž Geder se ob svojem uspešnem pedagoškem delu zelo uspešno ukvarja tudi z grafiko. Čeprav je njegova osnovna likovna namera izrazito intimna, saj dela te grafike predvsem zase in v popolni odsotnosti kakršnekoli agresivne in vsiljive samopromocije, je njegovo delo bilo po naključju opaženo tudi s strani različnih likovnih kritikov in galerij, čemur so sledila vabila na številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Osnovni motiv njegovega likovnega ustvarjanja je takšen, s kakršnim se grafik srečuje v svojem poklicu - pomenska presečišča med poučevanjem, ustvarjanjem in otroško subjektivnostjo, ki ji Geder da največ poudarka. To subjektivnost Geder interpretira tako, kakor jo vidi in razume sam - ujeto v različnih, največkrat konfliktnih presečiščih izobraževalnega sistema... Izza njegovih del se ne kaže nobeno hlepenje po slavi in podobnih uničujočih hrepenenjih, ki jih je grafik razbral kot zgolj varljive in smrtonosne prikazni. Prav tako se v njegovih delih ne kaže želja po nečem, temveč se kaže izpolnitev tistega, povsem navadnega, skromnega in nepretencioznega življenja, ki mu predstavlja najvišjo obliko človeškega bivanja. Nenazadnje je ravno takšno, povsem navadno življenje tisto, zaradi katerega je Homerjev Odisej prestajal različne nevarnosti in tegobe dolgih deset let. Del našega kolektivnega spomina je samo njegovo potovanje, ne pa tudi čas po njegovi vrnitvi. Ko se je Odisej naposled vrnil domov, se je njegovo potovanje, ki je hkrati tudi občečloveško potovanje, končalo. Od tam naprej se začne tisto osebno bivanje, ki ni in ne more biti predmet makrozgodovinskih raziskav. Od tam naprej se začne navadno življenje, tisto, širši javnosti povsem nezanimivo, pa vendar...« Elisabetta Bacci je bila rojena v Trstu, kjer zdaj tudi živi in sodeluje s Skupino 78, s krožkom Scuola del vedere (Šola gledanja) in revijo Juliet ter drugimi krajevnimi organizacijami. Se je pa po daljših obdobjih v Benetkah, Londonu in New Yorku preselila leta 1995 v Genovo ter diplomirala na tamkajšnji Akademiji za umetnost (Accademia Ligustica di Belle Arti) in leta 2008 opravila magisterij za vizualno umetnost. Direktor Galerije Murska Sobota, dr. Robert Inhof, je zapisal: »Samostojnarazstava Elisabette Bacci je rezultat sodelovanja med Galerijo Murska Sobota in italijansko umetniško revijo Juliet, ki je letos v začetku meseca julija organizirala razstavo akademskega slikarka Mirka Rajnarja iz Murske Sobote ter Elisabette Bacci v Muzeju sodobne umetnosti Ugo Carra v Miljah (Muggia). Italijanska slikarka predstavlja svoje slike v smislu ambientalnih instalacij. Z njimi tvori različne konfiguracije, s čimer poskuša najti stičišče med meditativnostjo razstavljenih slik in prostorom, v katerem so njene slike razstavljene. Slike učinkujejo na prazen prostor, ga spreminjajo in ga počlovečijo, tako da vanj vnašajo mir. Na platnih, ki so dosledno kvadratne oblike, torej oblike, ki sugerirajo popolno negibnost, Elisabetta Bacci vzpostavi horizontalno črto med morjem in nebom. Vendar pa te črte ne moremo razumeti zgolj kot rez, ki dva elementa ločuje med seboj, saj ju ravno toliko, kolikor ju ločuje, tudi povezuje, s tem ko črto pojmuje tudi kot njuno stičišče, ki sploh omogoča različne barvne diagrame. Osnovni format njenih posamičnih platen je kvadrat. Njen pristop k obravnavi slikovnega polja je shematski in rudimentaren. Sredino formata razdeli s horizontalno črto, v sredino slike pa vstavi pomol, zlati pravokotnik ali pa vertikalno zlato črto...«