Študentka Anja, ki je na Madagaskarju sama kupovala hišo in čoln
Spoznajte Anjo Štuhec iz Logarovcev, ki letos študira na Sorbonni v Parizu v okviru študijske izmenjave Erasmus
Teja Trstenjak, sreda, 9. november 2016 ob 21:07
Štiriindvajsetletna Anja Štuhec iz Logarovcev, študentka 2. letnika magistrskega študija francoščine ter primerjalne književnosti in literarne teorije letos študira na Sorbonni v Parizu v okviru študijske izmenjave Erasmus.
V intervjuju vam razkriva kako je sama potovala na drugi konec sveta,
kaj je smisel potovanj in kako je študirati na eni izmed najboljših
svetovnih univerz.
Si kritičarka in urednica pri spletni kulturni
platformi »Koridor – križišča umetnosti«. Kaj točno počnete in kako to,
da si se odločila za tovrstno delo?
Pri Koridorju se posvečamo
ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja, pri čemer se
osredotočamo na najrazličnejše umetniške oblike. Sama sem sourednica
filmske rubrike, poleg slednje pa se podrobno posvečamo še odru, glasbi,
literaturi in podobam, s posebnim poudarkom na slovenski umetnosti. Res
je, da imam že od nekdaj rada vsakršno umetnost. Pri Koridorju sem v
bistvu bolj ali manj od njegovega začetka. Povabil me je glavni in
glasbeni urednik Jan Podbevšek, ki tudi študira primerjalno književnost,
tako da verjetno vendarle je neka povezava. Sem bila pa takrat ravno
eno leto v Toulousu, tako da je bilo najlažje pisati o filmih, saj sem
si jih tam lahko ogledala.
Kot mi je znano prebereš ogromno knjig. Kaj je tisto kar najdeš v njih?
Uf,
mogoče občutek, da čas traja dlje. Knjiga se ne prebere tako hitro, kot
pogledamo film, tako da pri branju cenim tudi to, da se včasih ena ura
zdi kot tri ali pa da v treh dneh prepotuješ celo Afriko.
Študiraš
na Sorboni. Kaj je vplivalo na odločitev, da greš na študij v tujino? Si
v prejšnjih semestrih tudi že bila v tujini? Kako to, da si izbrala
prav to univerzo?
V tujini sem študirala že prej na prvi stopnji,
prav tako v okviru Erasmus izmenjave, in sicer na Institut Catholique v
Toulousu. Tokrat sem se odločila za Sorbonne Nouvelle, ker je del
veličastne univerze Sorbonne, kamor je hodilo že veliko znanih
osebnosti, ki jih cenim, obenem pa fakulteta ponuja pester program.
Zanimalo me je, kako je študirati na takšni univerzi, pa tudi dobra
referenca se mi zdi za naprej.
Od kar študiraš si prepotovala dobršen
del Evrope, pa tudi nekaj preostalega sveta. Katere kraje si videla in
kateri so te najbolj navdušili?
Obiskala sem dobršen del Evrope, in
sicer Avstrijo, Anglijo, Belgijo, Češko, Francijo, Grčijo, Hrvaško,
Italijo, Luksemburg, Madžarsko, Monako, Nemčijo, Srbijo, Španijo in
Švico. Odpotovala sem pa tudi malo dlje, v Čile in Bolivijo ter na
Madagaskar.
Najbolj sem se zaljubila v Čile. Tamkajšnji ljudje so
preprosto čudoviti. Prav tako pokrajina, ki je izjemno kontrastna – od
ledenikov na jugu do misteriozne puščave na severu. Res si želim, da bi
se lahko preselila tja za kakšno leto.
Kje si zbrala pogum, da si
praktično sama odšla v Čile in Madagaskar? Kako to, da si se sploh
odločila obiskati te države? Kaj je bil vzrok?
Čisto sama sem šla v
Čile in Bolivijo. Na Madagaskar pa sem šla kot tolmačka in prevajalka,
tako da tam nisem bila čisto sama. Za zbiranje poguma v nobenem primeru
ni bilo časa, odločitev za Južno Ameriko je bila zelo spontana, seveda
sem jo želela obiskati že prej, ampak ko sem naletela na poceni letalsko
karto, sem jo v dveh urah kupila. Zelo me je privlačila raznolikost
Čila, za destinacijo pa so me navdušili tudi prijatelji iz Južne
Amerike, ki sem jih spoznala v Franciji. Možnost potovanja na Madagaskar
pa se je ponudila 4 dni pred odhodom, v času izpitnega obdobja, tako da
se dosti nisem mogla niti pripraviti. Tam sem urejala dokumente za
nakup hiše in čolna, pozneje pa še vse ostalo, kar se tiče vsakodnevnega
življenja na otoku.
Kakšna so bila ta potovanja? Verjetno so ti predstavljala izziv? Kaj so te naučila?
Potovanja
so bila neizmerno pisana. Predvsem Južna Amerika mi je predstavljala
izziv, saj sem prvič šla čisto sama tako daleč iz Evrope, poleg tega pa
sem si za en mesec zadala kar veliko krajev, ki sem jih tam želela
obiskati. Moj program je bil tako nasičen in raznolik, da sem se
spraševala, ali mi bo dejansko uspelo vse videti in organizirati. No, na
koncu mi na srečo je in to je nepopisno dober občutek. Po takšnih
potovanjih si tudi veliko bolj neodvisen in samozavesten. Naučila so me
marsikaj, o geografiji in zgodovini države, o njenih ljudeh, o sami
sebi, pa tudi o Sloveniji. Naučila sem se uživati z domačini, obenem pa
kdaj biti tudi čisto sama.
Svojevrsten izziv je bil tudi
Madagaskar, saj do takrat nisem še nikoli tolmačila, prav tako še nikoli
v življenju nisem kupovala hiše. (smeh)
Bi mladim priporočila potovanja?
Potovanja
bi priporočila vsem, še toliko bolj seveda mladim. Prosti čas in
fleksibilnost, ki ju imamo mladi, je treba čimbolj izkoristiti.
Potovanja ti razširijo obzorja, kakorkoli patetično se to že sliši.
Pomagajo brisati meje in stereotipe, ki jih imamo o drugih kulturah in
narodih, večja strpnost pa bi bila danes vsekakor dobrodošla.
Ali imaš v prihodnosti namen še veliko potovati? Se po študiju nameravaš vrniti v Slovenijo, ali boš zaposlitev iskala v svetu?
Prepričana
sem, da bom v prihodnosti še naprej veliko potovala. Načeloma bi rada
po študiju kakšno leto ali dve delala v državah tretjega sveta, kjer bi
poučevala jezik. Nasploh me zanima delo v tujini, bi se pa na neki točki
rada vrnila v Slovenijo, če bom seveda lahko našla službo.
Kakšni so sploh tvoji cilji, želje za prihodnost? Kaj si želiš početi?
Predvsem čim več prepotovati, prebrati, videti in ustvariti.