Mogoče se sliši klišejsko, ampak točno te besede je enkrat uporabila moja znanka, ko sem ji pripovedovala od kod prihajam. Takrat nama je to bilo zelo smešno ... smešno nama je bilo, ko sem ji mogla prevajati naše besede in ko jih je ona hotela izgovoriti tako kot jaz. Ampak če na to situacijo pogledam sedaj, se mi ne zdi več tako smešno ... zdi se mi lepo in iskreno. To se je dogajalo v času, ko sem študirala v Ljubljani. Saj ne rečem ... bilo je lepo obdobje v mojem življenju, ker sem tam spoznala svoje prijatelje, se izšolala za svoj sanjski poklic in preživela lepa študentska leta. Ampak nikoli se nisem našla v tistem mestu. Vedno me je nekaj vleklo domov, domov v Prlekijo. In ravno v tistem času sem spoznala, koliko mi moj domači kraj pomeni. Vsak vikend sem izkoristila do zadnje minute, da sem pohajkovala med vinogradi in dihala ta naš »prleški lüft«. Verjetno ne bom užalila kateregakoli dela Prlekije, ker jo imam rada kot celoto, ampak ker prihajam s Koga ... je pač Kog tisti moj najlepši del Prlekije. Mojim Kogovčanom je že smešno, ampak velikokrat rečem, da je Kog moj košček raja na Zemlji. Spet klišejsko, vem ... ampak res tako čutim. Moja ljubezen do Prlekije pa se je še dodatno okrepila, ko sem postala 3. kogovska vinska kraljica. Takrat pa sem še z večjim ponosom govorila, da sem Prlečka. Bila sem ponosna na ta košček Slovenije, na naše vinogradnike, na našo čudovito pokrajino, na našo kulturo in na nas dobrosrčne ljudi ... Prleke. In če se malo ozrem po Prlekiji in Prlekih ... imam občutek, da je vsak ponosen in hvaležen, da je Prlekija njegov domači kraj. Mislim, da se vsi zavedamo kakšen privilegij je živeti v tej sončni pokrajini, med temi čudovitimi razgledi, med temi čudovitimi ljudmi. Res je, da je Prlekija mala pokrajina, a vseeno tako bogata in tako lepa. Ponosna in hvaležna sem, da mi je bilo usojeno, da sem »Prlečka«. In verjamem, da enako čutite tudi vi, ki to berete, kajne? :)