Negovski grad: Človek in nekaj vmes

Dan odprtih vrat privabi vsako leto na grad Negova veliko obiskovalcev. Lepa in prenovljena veličastna silhueta sprednjega dela gradu vabi k ogledu pravzaprav že sama po sebi. Vsako leto pa njeno notranjost napolnijo še različne prireditve in razstave.

Letošnja sezona na gradu Negova se je pričela 1. aprila z otvoritvijo razstave del domačinke Milene Marije Reščič, po rodu iz Melov, sedaj živi in ustvarja v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Vse prisotne je najprej pozdravil župan Občine Gornja Radgona Stanislav Rojko, o delu umetnice, ki razstavlja kiparska dela v lesu, keramiko in slikarska dela v tehniki enkavstike pod delovnim naslovom »Človek in nekaj vmes«, pa je govorila umetnostna zgodovinarka in kuratorka galerije Media Nox v Maribor prof. Petra Čeh:

»V najnovejših delih avtorice Milene Marije Reščič je zaslediti še bolj poglobljen odnos do kombiniranja različnih, a predvsem naravnih materialov: gline, jute in enkavstike. Kombinacije tokrat razstavljena dela dodatno barvno krepijo ter hkrati poudarjajo njihovo vsebinsko poetiko. Motivika se nanaša predvsem na figuro, o čemer priča že sam naslov tokratne razstave, a je na drugi strani še naprej zvesta osebno izpovednim resnicam in zavezana k slovenski etnološki preteklosti. Nekaterim delom je na novo dodan občutek scenografskosti, slike pa se iz dvodimenzionalnega prostora širijo v otipljivo tridimenzionalnost. Milena Marija Reščič se v svojih delih velikokrat dotakne človeških izgub in nesmislov, kakršna je tudi vsaka oblika vojne. V delih spomni, da so v svetovnih tragedijah samo posamezniki tisti, ki jih doleti kazen za nekaj, česar niso zagrešili. Vsaka družbena tragedija je množica osebnih tragedij.

V kiparskih in tudi v keramičnih delih prevladuje motiv figure, ki je lahko sama ali pa gre za mnogo figuralni motiv. Nekatera kiparska dela v naravni obliki drevesnega debla stremijo k vertikalizmu. Forma slednjih je elegantna, ubrana v nek povsem lahen in naraven tok gibanja linij. Izredno domiseln in unikaten element, ki ga avtorica tu in tam dodaja svojim lesenim plastikam, je vrv. Gre za simbol povezovanja - v realnem svetu obstaja neka nevidna nit, ki med seboj povezuje bitja, čeprav včasih na subtilen ali celo nerazložljiv način. Te nevidne niti se v vsakdanjem hitenju velikokrat niti ne zavedamo, avtorica pa jo nevsiljivo udejanji v vidno materijo. Avtoričino delovanje namreč temelji na razmišljanju o svetu, kar se zrcali v njenem delu. Vse to, kar nastaja, je pregneteno z mislimi in avtorefleksijo lastne ustvarjalnosti.

Vsebinsko prevladujejo modrosti starodavnih, podobno kakor tudi v mali plastiki. V slikarskih delih se Milena Marija Reščič posveča enkavstiki, ki ji omogoča najljubši način, skozi katerega lahko sporoča čudovito prepletanje dveh poezij: lastne in moževe.«

Avtorica, Milena Marija Reščič, je zbranim prebrala svoje vodilo iz teksta Milana Dekleve: »Vsak človek je nenadomestljivo in enkratno duhovno mikro vesolje. Ta notranja sila nam daje zadovoljstvo, nas bogati in opredeljuje. Zavedajmo se neskončnosti časa in prostora, katerega delček smo. Kultura ni enostavna. Da bi jo razumeli zahteva od nas intelektualni napor.« Nato je nadaljevala lastne misli: »Nobena stvar v življenju nam ni poklonjena sama po sebi. Vse je povezano, prepleteno. Kadar delam, skušam izraziti to celoto in najti pot pod površino doživetega, videnega. Dela po mojih osebnih in splošnih merilih predstavljajo doživljanje in hkrati rešitev likovnih problemov, ki so nastali ob uresničitvi ideje. Včasih se zdi, kakor da bi človek v trenutku hotel zaobjeti vse plasti življenja. Sestavlja delčke in se trudi to početi brez pretirane samovšečnosti. Vsaka stvaritev je zunanje tlenje ustvarjalčevega notranjega žarenja. Posebej mi je blizu moževa poezija, mnogokrat si sposodim inspiracijo v njegovih pesmih. Vsako avtorsko delo je kot knjiga h kateri me pritegne zunanja oprema, naslov, avtor, ko jo prebiram, gledam sliko, kip... se skušam približati eidetiki ustvarjalca in hkrati ustvariti svoje razumevanje.Kadar delamo napravimo tudi vrsto napak, pravzaprav se jih ne moremo znebiti vse življenje. In smo spet pri osebnem vesolju. Nepredstavljivo je koliko potopljenih mikro civilizacij lahko preživimo ljudje. Dela so postavljena v določenih smereh, njihove smeri se križajo in hkrati segajo v zunanji primarni prostor. Bila sem učiteljica in rada sem opravljala to delo, ker so me otroci vedno znova presenečali z lepim in dobrim svojega bivanja. Lepo in dobro sta zame dva ključna filozofska pojma.

Glasbenika, Sara Urbanič Koler in Valter Klemenčič, sta poskrbela za izredno glasbeno kuliso dogodku, omenjena razstava pa bo na ogled do oktobra letos, ob četrtkih, petkih, sobotah in nedeljah od 10. do 17. ure.