Zlati zakonski jubilej sta obeležila Marija in Jože Hel

Istega dne, kot pred pol stoletja, ko sta prvič stopila pred oltar, sta Marija in Jože Hel iz Kunove pri Negovi, v soboto, 20. maja, v krogu najbližjih, sosedov in številnih prijateljev praznovala svojo zlato poroko. Enako kot pred petdesetimi leti, ko sta se poročila v cerkvi Sv. Urbana v Destrniku, od koder izhaja zlatoporočenka Marija, sta tudi tokrat želela svojo 50-letno skupno zakonsko življenje potrditi v cerkvi. Tokrat sta se Bogu za srečen zakon zahvalila v cerkvi Marijinega Rojstva v Negovi, kjer sta jima bili priči hčerka Roberta in sin Jože. Zahvalno mašo in zlatoporočni obred je opravil župnik župnije Benedikt, ki soupravlja tudi župnijo Negova Marjan Rola. V svoji pridigi je slavljencema namenil nekaj lepih besed in med drugim dejal: »Današnje darovanje sv. maše naj bo zahvala Bogu, za vajino skupno zakonsko življenje. Bila vama je dana velika milost, da sta doživela ta jubilej in gotovo sta se večkrat zatekla k Mariji in tako premagovala težave, ki so vaju tudi spremljale«.

Poročno slavje je ob darovani sv. maši s petjem na koru spremljal glasbeni ansambel Klapovühi iz Benedikta, ki so celi dan zabavali vse prisotne. Župnik je Mariji in Jožetu, po končanem obredu in po blagoslovu vina, čestital in z njima nazdravil. Omeniti kaže, da so bili vsi udeleženci poročnega slavja deležni vina iz »faroškega« vinograda, ki ga ima negovska župnija v Lokavcih pri Negovi. V spomin na ta visok jubilej je župnik Rola slavljencema izročil knjigo. In natanko 100 svatov se je odpravilo na Turistično kmetijo Breznik v Komarnico pri Cerkvenjaku, kjer je veselo rajanje trajalo dolgo v noč.

Oba zlatoporočenca, ki sta se mimogrede spoznala lata 1965, poročila pa dve leti pozneje, sta bila edinca svojih staršev. Marija (Štrbal) se je rodila leta 1948 v Gomilcih pri Destrniku, Jože pa leta 1945 v Kunovi pri Negovi, kjer sta si po poroki na moževi domačiji ustvarila dom. Od tu sta se leta 1970 podala na delo v Nemčijo, kjer sta se s polno delavno dobo upokojila. On je delal v tovarni za proizvodnjo aluminija, ona pa kot šivilja v tekstilni tovarni. V zakonu sta se jima rodila hčerka Roberta in sin Jože, ki sta odraščala pri babici Rozaliji. Oba sta si ustvarila družini in ju razveselila z vnukinjo Jasmino in vnukom Mitjo, posebej pa ju je razveselila pravnukinja Evelina. Ob zaposlenosti v Nemčiji, v Münchnu, sta si na posesti staršev zgradila novo hišo, v katero sta se vselila po vrnitvi iz Nemčije. Srečna sta, da sta si sin in hčerka doma ustvarila družini in dom. Sin z družino živi v njuni hiši, medtem, ko si je hčerka postavila ob njej še svojo hišo. Ker so tako blizu, živijo kot ena družina, čeprav imajo vsak svojo gospodinjstvo. V veliko veselje so jima otroci in vnuki, ki jo radi obiščejo. Oba sta člana Društva upokojencev Negova-Spodnji Ivanjci, kjer se rada udeležujeta srečanj in izletov. Veselita pa se tudi druženja v Turističnem društvu Majolka, kjer prav tako aktivno sodelujeta. Zato sta tudi nekaj članov društva povabila na praznovanje zlate poroke. Dneve si krajšata tudi z branjem časopisov, na vprašanje, kaj ju je najbolj vezalo v zakonu, sat soglasno dejala: »Zagotovo najprej medsebojna ljubezen, medsebojno spoštovanje, razumevanje drug drugega in otroka, ki sta obogatila najin zakon«.