Paradiž v Slovenskih goricah

Vsi, ki imamo v teh pomladnih in pozneje poletnih ter jesenskih dnevih, privilegij "potepanja" po čudovitem slovenskem podeželju, praktično vsakodnevno naletimo na kakšen prizor pred katerim običajno zastane dih. Poleg lepih, velikih ali nenavadnih kmetijskih pridelkov oz. čudežev narave, lahko predvsem občudujemo kako tudi na podeželju čedalje bolj skrbijo za estetski izgled domačij. Le redke so namreč zasebne hiše, domačije, kmečka gospodinjstva in gospodarski objekti, poslovni objekti in podobno, ki zlasti med aprilom in oktobrom ali novembrom, niso v veliki meri okrašeni z lepimi lončnicami, sadikami cvetja in drugim zelenjem, kar nedvomno daje veliko lepšo sliko, tako domačinom, kot turistom ali mimoidočim potnikom. Še bolj pa veseli dejstvo, da tudi tiste družine, ki živijo v skrajnje težki socialni stiski, veliko pozornost posvečajo estetskem videzu svojega bivalnega in sploh življenjskega okolja. Lepote cvetja še same od sebe pritegnejo pogled vsakega obiskovalca ali mimoidočega.

To še posebej velja tudi za Angelo Hajnžič iz Lokavcev pri Negovi, ki domuje na dejansko lepo urejeni kmečki domačiji. Res ne gre za veliko kmetijo, a vseeno obdelujejo 6 ha veliko posest, ob tem redijo živino, kokoške, račke, pegatke ipd., da je dandanes tudi prava redkost, ko mnoga kmečka gospodinjstva pripadajo. Čeprav je ob obisku bil lep sončen dopoldan, ko bi naj opravljali dela na njivah, okopavali koruzo in druge krmne rastline, smo sedeli ob trdni leseni mizi in uživali ob pogledu na prekrasno zeleno okolico. Prava podeželska idila, na domačem dvorišču pa je prava paša za oči bil špalir bujno cvetočih amarilisov, ki jih je vzgojila naša sogovornica Angela. »Rože imam rada vse od mladosti. Zato me je navdušila mama Angela, ki je tudi rada imela rože, in so vedno krasile hišo in tudi vrt. To ljubezen do rož sem tako podedovala po njej. Amarilise, ki sedaj bujno cvetijo, sem kupila že pred leti. Ne toliko kot jih imam sedaj. Sama sem jih pozneje razmnoževala. Ugotovila sem tudi, kako se delijo in kako jih ohraniti, da tako lepo zacvetijo. Poleti ko odcvetijo, jih dam v senco, pozimi pa v klet, kjer je enakomerna temperatura in popolna tema. Nič jih ne zalivam. Jaz bi rekla, da imajo zimsko spanje. Ko jih spomladi, ob primerni temperaturi zraka, dam na svetlo, hitro poženejo in nastavijo cvete. In to odlično uspeva,« pravi Angela, ki je upravičeno ponosna na svoje cvetoče amarilise, katerim se mnogi, ki jo obiščejo, čudijo. Tudi balkon in okna hiše, 71-letne Angele krasijo čudovite rože, katerih je veliko tudi na zelenjavnem vrtu.

Še eno veselje razveseljuje Angelo, saj ima od malega rada petje. Pela je v šolskih pevskih zborih, pa tudi na koru v cerkvi. »Ker celo življenje kmetujem, mi je bilo petje nekaka sprostitev. Obenem pa smo se pevci, bilo nas je kar veliko, družili. Spominjam se, da smo peli tudi na domu pri organistiu Matiji Mavriču v zaselku Negovski Vrh. Tam nam je igral na harmonij, ki ga je izdelal sam. Vesela sem, da DU Negova-Spodnji Ivanjci s svojim pevskim zborom, v katerem pojem, neguje zborovsko petje, katerega v cerkvi ni več. Tu se kot upokojenka odlično počutim. Ker kar veliko nastopamo, je tudi veliko druženja,« še pove Angela, ki se je rodila leta 1946 v Lokavcih, na Golobovi-Rožmanovi domačiji, mami Angeli in Ignacu Rožmanu, kjer vse življenje živi. Tu si je ustvarila z Jožekom Hajnžičem, ki je že pokojni, družino, v kateri so se rodili otroci: Jožek, Marjan in Breda. Razveseljujejo pa jo vnuki: Matej, Kaja, Patricija in Lara. Njihovih obiskov je vedno vesela. Srečna je, da je doma ostal sin Marjan, ki sedaj skrbi, da kmetija še deluje.