Klena drža Viktorije Horvat, najstarejše občanke občine Kobilje
Kljub letom starosti je še dobrega spomina, preživela tri vojne, politične in gospodarske spremembe
Viktorija Horvat
Viktorija Horvat, dekliško rojena Trajber je luč sveta zagledala davnega leta 1919 v obmejni vasi Kobilje ob meji z Madžarsko, in je ponosna, da je najstarejša prebivalka Kobilja. Čez dve leti bo namreč praznovala svoj okrogli 100. rojstni dan. Viktorija je bila namreč rojena koncem prve svetovne vojne, ko so bili težki časi z veliko pomanjkanja in revščine, na Kobilju so jim rekli »vojna deca«.
Leta 1925 je na Kobilju začela obiskovati osnovno šolo, kajti takrat je
že potekal pouk v slovenskem jeziku, učili so se srbski jezik in pisali v
cirilici. Verouk pa je bil v šoli v Dobrovniku, kjer so dobili
katekizme in pisali v prekmurskem jeziku. Doma so molili v prekmurskem
jeziku, kot so molitev Zdrava Marija in Čaščena Marija. Spominja se
časov, ko so v začetku bile v župnijski cerkvi sv. Martina svete maše v
latinskem jeziku. Viktorija se je poročila leta 1939 in si za moža
vzela Štefana, ki je bil po poklicu tesar, delal je na žagi v
Motvarjevcih in v gozdu kot gozdni delavec. Viktorija pa je bila doma na
kmetiji, kjer se je posvetila kmetovanju, skrbi za družino in pri
vzgoji otrok. Spominja se težkih časov, ko je polja orala s kravjo
vprego, vsa dela na polju so se tisti čas delala ročno z motikami, saj
niso poznali nobenega škropiva za zatiranje trave. V času poletne žetve
je veliko pomagala pri žetvi s ročnimi kosami in pri mlatitvi z mlatilnico.
Oba z možem sta hodila drugim kmetom v času žetve delat, da sta si
prislužila kakšen denar za preživetje družine, saj je Viktorija doma iz
pridelane pšenične moke pekla v krušni peči kruh, vrtanke…
V številni njihovi družini pa na mizi ni bilo vsak dan meso, temveč le ob večjih praznikih. Povedala je, da so se časi od kmetovanja do sedaj močno spremenili, od ročnega dela je vse skoraj prišlo na strojno obdelovanje polj, od oranja, košnje trave, žetve zlatega pšeničnega klasja. Da je preživela in doživela toliko let življenja pravi, da je celo življenje trdno delala, vedno bila na svežem zraku in uživala domačo hrano, kot je bujta repa, mlečna repa, zelje na fižolu, dödöli, kislo zelje, mlečna ajdova in prosena kaša, pečen krompir… v svojem dolgem življenju je preživela tri vojne, politične in gospodarske spremembe in tri župnike od Ivana Korena, Franca Halasa in sedanjega župnika Lojzeta Ratnika, ki jo vsak prvi teden obišče, ko opravi spoved in prejme sveto obhajilo. Ko je še bila pri močeh je rada hodila k svetim mašam in na proščenje k kapelici v bližnje kobiljske gorice.
Viktorija je v zakonu povila štiri otroke, od katerih živijo sinova Štefan in Kalman, hčerka Viktorija, a žal sin Emil pa je med pokojnimi. Kot najstarejša občanka občine in župnije Kobilje je ponosna na svojih šest vnukov in šest pravnukov. Od leta 1985 je postala vdova, danes na jesen življenja živi s snaho Marto in vnukinjo Tino, ki lepo skrbita za njo. Kljub letom starosti je še kar dobrega spomina, pri hoji uporablja palico. Poleti je najraje na dvorišču, kjer se sprehaja in obuja spomine na leta, ki so za njo. Sicer pa je njen vsakdanjik zelo ustaljen z jutranjo kavico, opoldanskim kosilom in počitkom, zvečer pa opravi molitev rožnega venca. Kljub delu na kmetiji pa si je velikokrat vzela čas za branje knjig in verskega tiska. Na njeni knjižni polici so zgodovinske in leposlovne knjige, kot je knjiga iz leta 1450, kjer piše o grofiji in gradovih.
Viktorija je članica Društva upokojencev Kobilje, z velikim veseljem se zanima za razvoj in napredek občine in župnije Kobilje. Čeprav je danes njen korak bolj počasnejši, pa kot je dejala s smelimi koraki stopa proti stotemu letu življenja, rada bi bila, da bi se učakala tega okroglega življenjskega dogodka, kajti takrat bo prva Kobiljančaka, ki bo stara sto let. Nauk Viktorje Horvat, ki je celo življenje kmetovala na trdni prekmurski zemlji je, da 50 let obstoji ena kmetija, potem pa propade, to se sedaj dogaja po vaseh v Prekmurju, kajti kmečki žulji so prenekatero kmetijo dvignili v »oblake«, a sčasoma se je vse razsulo in kmetije propadajo ena za drugo.
Jože Žerdin
V številni njihovi družini pa na mizi ni bilo vsak dan meso, temveč le ob večjih praznikih. Povedala je, da so se časi od kmetovanja do sedaj močno spremenili, od ročnega dela je vse skoraj prišlo na strojno obdelovanje polj, od oranja, košnje trave, žetve zlatega pšeničnega klasja. Da je preživela in doživela toliko let življenja pravi, da je celo življenje trdno delala, vedno bila na svežem zraku in uživala domačo hrano, kot je bujta repa, mlečna repa, zelje na fižolu, dödöli, kislo zelje, mlečna ajdova in prosena kaša, pečen krompir… v svojem dolgem življenju je preživela tri vojne, politične in gospodarske spremembe in tri župnike od Ivana Korena, Franca Halasa in sedanjega župnika Lojzeta Ratnika, ki jo vsak prvi teden obišče, ko opravi spoved in prejme sveto obhajilo. Ko je še bila pri močeh je rada hodila k svetim mašam in na proščenje k kapelici v bližnje kobiljske gorice.
Viktorija je v zakonu povila štiri otroke, od katerih živijo sinova Štefan in Kalman, hčerka Viktorija, a žal sin Emil pa je med pokojnimi. Kot najstarejša občanka občine in župnije Kobilje je ponosna na svojih šest vnukov in šest pravnukov. Od leta 1985 je postala vdova, danes na jesen življenja živi s snaho Marto in vnukinjo Tino, ki lepo skrbita za njo. Kljub letom starosti je še kar dobrega spomina, pri hoji uporablja palico. Poleti je najraje na dvorišču, kjer se sprehaja in obuja spomine na leta, ki so za njo. Sicer pa je njen vsakdanjik zelo ustaljen z jutranjo kavico, opoldanskim kosilom in počitkom, zvečer pa opravi molitev rožnega venca. Kljub delu na kmetiji pa si je velikokrat vzela čas za branje knjig in verskega tiska. Na njeni knjižni polici so zgodovinske in leposlovne knjige, kot je knjiga iz leta 1450, kjer piše o grofiji in gradovih.
Viktorija je članica Društva upokojencev Kobilje, z velikim veseljem se zanima za razvoj in napredek občine in župnije Kobilje. Čeprav je danes njen korak bolj počasnejši, pa kot je dejala s smelimi koraki stopa proti stotemu letu življenja, rada bi bila, da bi se učakala tega okroglega življenjskega dogodka, kajti takrat bo prva Kobiljančaka, ki bo stara sto let. Nauk Viktorje Horvat, ki je celo življenje kmetovala na trdni prekmurski zemlji je, da 50 let obstoji ena kmetija, potem pa propade, to se sedaj dogaja po vaseh v Prekmurju, kajti kmečki žulji so prenekatero kmetijo dvignili v »oblake«, a sčasoma se je vse razsulo in kmetije propadajo ena za drugo.
Jože Žerdin
