Soboški godbeniki delujejo že od leta 1933

Pihalni orkester Murska Sobota, ki deluje že 84. leto, sestavljajo amaterski glasbeniki, katere druži predvsem veselje do glasbe. Značilnost orkestra je tudi njegova pestra sestava, saj združuje različne generacije glasbenikov, od osnovnošolcev do aktivnih upokojencev, ki so že starejši od 80 let (najstarejši je Franc Čizmazija), vse pa druži ljubezen do te zvrsti glasbe, ki jo prenašajo na mlajše rodove in s tem skrbijo za kontinuirano delovanje orkestra. V dobrih osmih desetletjih so godbeniki nastopali na raznih prireditvah po domovini in tujini, zadnjih nekaj let pa pripravljajo predvsem koncerte za občane MO Murska Sobota, zaigrajo gostom v madžarskem zdravilišču Bük, radi pa se odzovejo tudi na povabila raznih društev in prijateljskih orkestrov. In tako so v začetku letošnjega leta bili gostje v belgijskem Ekselu, to poletje pa so njihovi novi prijatelji gostovali v Murski Soboti. Najprej so imeli koncert v avstrijski Radgoni (Bad Radkersburg), nato pa še, pred približno tisoč poslušelacev, pri soboškem gradu.

"Pihalni orkester Murska Sobota je pripravil mednarodni projekt, v okviru katerega smo gostili kraljevi orkester iz Belgije, natančneje Kon. Fanfare Eendracht Eksel & Percussion Feeling, katerega predsednik je Frank Holsteyns, in s katerim nas je že lani povezala Sobočanka Tanja Buzeti, ki živi v Belgiji. Z gostujočim orkestrom smo pripravili mednarodno kulturno druženje, najprej z vajami, nato s skupnim koncertom na ploščadi pred gradom v Murski Soboti, kjer je skupaj nastopilo blizu 70 glasbenikov, ki so navdušili množice ljubiteljev tovrstnega muziciranja. Na svojem mednarodnem gostovanju v Pomurju se je belgijski orkester predstavil tudi v sosednji Avstriji, v Bad Radkersburgu. To je bilo tako imenovano povratno srečanje, saj je naš orkester gostoval v mestu Eksel v Belgiji v mesecu januarju 2017, koncert tamkaj pa je obiskal tudi slovenski veleposlanik v Belgiji, Matjaž Šinkovec", nam je razložil predsednik PO Murska Sobota Oliver Korošec, ki je skupaj z dirigentom Simonom Novakom, sekretarko Sandro Korošec in z vsestranskim Robijem Lalovičem, pravzaprav gonilna sila orkestra. Poleg z Belgijcih, dobro sodelujejo tudi z orkestri iz Madžarske in Hrvaške, od domačih pa z orkestri iz Mengša, Škofja Loka in Ljutomer, kjer je isti dirigent.

Dirigent PO Murska Sobota, kjer so še posebej ponosni na svojo Prekmursko korčanico, katere avtor je že pokojni Alojz Kranjčan, je že 15 let akademski glasbenik Simon Novak, ki je v zadnjih letih, po naravni poti oz. odhodu nekaterih starejših, nekoliko pomladil orkester. "Veseli me, da prihajajo mladi glasbeniki, ki bogatijo naš orkester, seveda pa sem hvaležen tudi starejšim, upokojencem, ki ljubezen do te zvrsti glasbe prenašajo na mlajše rodove in s tem skrbijo tudi za kontinuirano delovanje našega orkestra, ki je letos zaokrožil že 84 let delovanja. Sedaj sem vesel, da dobro sodelujemo z GŠ Murska Sobota in da nam veliko mladih prihaja prav iz te šole. Šal jih je tukaj največ z violinami in flavtami, mi pa bi potrebovali nekoliko več trobil, kot so pozvana, bariton, tuba ipd", pravi dirigent Simon Novak, njegov kolega iz orkestra Primož Gider pa dodaja nekaj iz zgodovine: "Ko se je leta 1933 prvič zbrala druščina isto mislečih glasbenih navdušencev, verjetno niti pomislili niso, da bodo vzpostavili društvo s tradicijo, ki se bo uspešno obneslo in vzdrževalo vse do danes. Kljub dogodkom, ki so vplivali na svetovno zgodovino – svetovna vojna, razpad Jugoslavije, gospodarske krize, razcvet glasbene industrije in še bi lahko naštevali, je soboški pihalni orkester ob vzponih in padcih postal in ostal pomemben člen družbenega delovanja v občini in okolici. Šele dobro desetletje je bilo minilo od priključitve Prekmurja k Sloveniji oz. Jugoslaviji in kakšnih trideset različnih društev je takrat delovalo v majhni Murski Soboti. Čeprav prvi indici govorijo o tem, da je godba v takratni Soboti igrala že prej, pa je bila ta uradno ustanovljena leta 1933, ko so jo v okviru obstoječega gasilskega društva ustanovili na pobudo Franca Lanščaka starejšega, Ludvika Cvetka in Jožeta Benka".

Začetki so bili skromni. Glasbeniki z voljo do udejstvovanja v pihalni godbi so bili povečini brez instrumentov, kar je bila ena prvih in najpomembnejših nalog takratnega vodstva. Šele nato so svoje napore lahko vložili v igranje in vaje. Mnogo se jih je zbralo, toda ko so se začeli učiti note, jih je precej odstopilo, tako da jih je na prvem nastopu, ki je bil rezultat enoletnega dela, igralo 23. Ljudem je bilo všeč, še dolgo so govorili o »soboški bandi«, ki je svoja prva nastopa opravila v Murski Soboti in Šalovcih, prvi samostojni koncert pa pripravila leta 1938. Takratni časi niso bili lahki, a je bilo vsakršno opravljeno in vloženo delo, tudi politično, izjemno pomembno, da je orkester naredil korak naprej. Že od nekdaj je namreč veljalo, da mesto brez godbe ni pravo mesto. Daje mu takt, ritem in družabno noto in tako je bilo tudi v Soboti.

Prvi kapelnik je bil profesor Ubald Justin, ki je v tridesetih letih učil v Soboti in je orkester vodil do leta 1941. Po njegovem odhodu sta dirigentsko palico za kratek čas prevzela organist Mirko Tuš in za njim še sodni oficir Lah, že leta 1942 pa ju je na položaju zamenjal Jože Grlec, a vidnejše delovanje godbe zaradi vojne takrat ni bilo mogoče. Po drugi svetovni vojni je zaradi pavze grozila nevarnost, da bo Sobota ostala brez godbe. Težko je bilo priklicati predvojne stare godce, da se ponovno združijo in zaigrajo, saj so z mislimi o prenehanju delovanja nekateri že hoteli obupati in vračati instrumente. Pa je v težkem času in v pravem trenutku strumni vojaški kapelnik in poznejši učitelj na glasbeni šoli Jože Grlec znova aktivno pristopil k sestavi. Poleg tega je s svojim izvirnim pristopom navduševal mlade fante med 11 in 15 letom tudi po šolah, da so pristopili k pionirski godbi in začeli z glasbenim udejstvovanjem. Prvi povojni repertoar ni bil obsežen, himna in tri koračnice, a je bilo dovolj, da so dobili voljo in navdušenje do igranja ter da so se lahko predstavili na raznih prireditvah, kar jim je dalo še dodatnega zagona. Igranje v tistem času je zahtevalo marsikatera odrekanja, tudi takšna, da so se nekateri godbeniki na začetku, v želji po igranju, na vaje in nastope vozili s kolesom tudi po 30 km daleč.

Po sestavi godbe Grlec ni odnehal in jo je v naslednjih letih povzdignil na višji nivo. Ko so se na tedanjem travniku ob sedanji vojašnici v mestu naučili še korakati, je bila godba pripravljena na nove izzive. Na mnogih nastopih je s svojim bogatim in vedno bolj kvalitetnim programom budila in utrjevala narodno zavest med poslušalci in bila nepogrešljiva na prireditvah in svečanostih v povojnem obdobju. Njen status je bil v določenem obdobju celo tako močan, da so si nezadovoljstvo nad podporo delovanju društva upali izraziti z javno stavko. Tako so leta 1978 občinskim veljakom poslali odprto pismo v katerem so sporočili, da bodo prenehali z igranjem, v kolikor jim ne bodo nadomestili dotrajanih instrumentov in priskrbeli nove uniforme. In uspeli so! Kljub vojaškemu redu in disciplini na vajah in nastopih, je bila karizma in motivacija prvega moža takratne godbe tista, ki je glasbenike gnala naprej. Sredi sedemdesetih je bila soboška pihalna godba v razcvetu. Veliko je nastopala na raznih zborovanjih in tudi v tujini, manjkala pa ni niti ob obisku Tita v Murski Soboti leta 1966...

Danes v orkestru prevladujejo flavte, klarineti in trobente, izvajajo pa vse od roka in popa do klasike in valčkov. Za pomembnejše nastope jim v pomoč priskočijo tudi profesorji GŠ. Na javnih nastopih največkrat preigravajo koračnice, na željo ljubiteljev godbene glasbe pa igrajo tudi na zasebnih zabavah. Zanimivost orkestra je, da je skoraj polovica sestavljena iz družinskih članov. V orkestru imajo namreč kar osem družin, ki imajo v orkestru po dva, nekatere pa celo po tri člane. Tudi starostni razpon je zelo širok. Seveda na željo ljubiteljev godbene glasbe in naročnikov igrajo tudi na zasebnih zabavah, predvsem pa jih lahko srečamo na lokalnih prireditvah, gasilskih veselicah, praznovanjih ipd. Od koncertov se taki nastopi razlikujejo predvsem po spontanosti in izboru glasbe. Koncerti so vnaprej načrtovani in za njih imajo tudi daljše priprave, medtem ko so spontani nastopi včasih naročeni v zadnjem trenutku, tako da tam igrajo skladbe, ki jih preigravajo skozi celo leto..., nekoliko več nastopov bo prihodnje leto, ko jih bodo imeli 85!