V DOSOR-ju na ogled likovna razstava slikarke Marije Pavlič

V DOSOR-ju je na ogled likovna razstava slikarke Marije Pavlič. Množičnemu občinstvu jo je in razstavo predstavila slikarka Tatjana Mijatović, v kulturnem programu je nastopila Iva Pavlič na kitari in pa glasbeno vokalna skupina Cvetje v jeseni.

Rodila se je 1945 v idilični vasici Prekmurja, Turnišču. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Učiteljišče v M. Soboti, saj je vedno sanjala o učiteljskem poklicu. Takoj po maturi se je zaposlila na OŠ Cankova, poučevala prvošolčke štiri leta. V tem času se je odprlo delovno mesto specialnega pedagoga-defektologa, na OŠ s prilagojenim programom v Murski Soboti (kjer si je ustvarila družino in kjer tudi živi in ustvarja še danes). Takoj ga je sprejela in se vpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani-smer defektologija, kar je bila zahtevana izobrazba za omenjeno delovno mesto. Študirala je izredno, vse petke in sobote na vlaku do Ljubljane. A nikoli ji ni zmanjkalo volje, ne moči in ne časa. Prav učenci s posebnimi potrebami, ki so jo okupirali vsak dan s svojimi toplimi očmi, večnim nasmehom, so jo naučili vztrajnosti, poguma, potrpežljivosti, spoštovanja drugačnosti, ter ji vlivali energijo ,da je lahko vzdržala vse napore. Tako je v roku diplomirala, poučevala na »svoji« šoli, kot rada sama reče, dolgih enaintrideset let.. Zadnje tri mandate pa je bila ravnateljica šole, vendar stika z učenci nikoli ni prekinila.

Prav kot defektologinja je morala iskati zelo nazorne poti, kako učencem s čim različnejšimi oblikami, metodami in tehnikami dela, približati snov, da bi jo razumsko dojeli. Tukaj se je začela pravzaprav njena »likovna« pot, čeprav je vzljubila slikanje že v srednji šoli pri prof. Babičevi, ki ji je dala osnovno znanje s tega področja. Risbo je imela rada in ker so učenci v večini primerov vizualni tipi, so skupaj ustvarjali, kjer se je le dalo. Svinčnik, barva, papir so postali sredstvo sprejemanja in izražanja lepega in manj lepega sveta.

Po upokojitvi pa se je želja po likovnem izražanju samo še povečala. Morala je zapolniti neko praznino, ki je nastala v življenju, zato se je začela likovno izpopolnjevati v delavnicah ak. slik. Janeza Kovačiča, pri slikarju Toplice Ignjatoviča, ak. slik. Jožetu Denku in drugih domačih slikarjih. Še vedno imajo v sklopu sekcije Mavrica celoletne likovne delavnice, ki so tudi prijetna prijateljska druženja.

Nekoga moraš imeti rad……je njen moto. In ona ima rada vse….širno prekmursko ravnico, upognjen hrbet prekmurskega kmeta utrujenega na svoji grudi, mehkobo dreves, šelestenje listja, žuborenje potočka, let ptice in samotni kamen skrit med drobno travo.

Toda cvet, droben cvet ki se ziblje v valovanju pšeničnega klasa, je njen cvet….in je tudi osrednji motiv v opusu tihožitij s cvetjem.

Tihožitja s cvetjem so njen osrednji motiv, vizualiziran v oljni slikarski tehniki, v zadnjem času pa v akrilu. Cvetje skuša naslikati, kot da živi, raste–skoraj dehti, pa naj je na travniku ali v vazi. Ob tem se poigrava s svetlobo in sencami, nežnostjo barv, ki izražajo neko toplino in pozitivno energijo.

Še vedno slika v bolj ali manj klasičnem realizmu, ki se mu pa zadnje leto začne rahlo umikati. Tako je začela in s čopičem ali lopatko puščati na platnu prve poteze abstraktnega slikanja. Vendar kot sama pravi, odmik in izmik od realističnega slikanja je težek in potrebno bo veliko dela. Njen velik vzornik je Monett.

V svojem likovnem delovanju se je javnosti predstavila s samostojnimi razstavami doma, na Madžarskem in Hrvaškem, sodeluje na skupinskih razstavah, saj je udeleženka številih likovnih srečanj, tudi tistih s humanitarno noto. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj.

Tatjana Mijatović
Foto: Rade Bakračević