Milan Kučan na Vaneči: Za pravičnejši svet
Tradicionalno srečanje ZZB za vrednote NOB Pomurja
Filip Matko Ficko, nedelja, 22. oktober 2017 ob 20:17
Pri Spominskem domu borcev in mladine na Vaneči, kjer je v neposredni bližini (pri nekdanji viničariji) padel v boju z madžarsko soldatesko 20. oktobra 1944 narodni heroj Dane Šumenjak – Miran, ob njem pa še Alojz Kosi – France, ujet pa je bil hudo ranjen Stane Červič – Bojan, je bilo v nedeljo, 22.oktobra opoldne, tradicionalno srečanje članic in članov, njihovih svojcev ter simpatizerjev Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Pomurja.
Na
slovesnosti je bil slavnostni govornik prvi predsednik v samostojni
Republiki Sloveniji Milan
Kučan, ki
je dejal: »Našespoštljivo
spominjanje dogodkov tukaj, na Vaneči, se letos odvija v neobičajnih
okoliščinah. Danes Slovenci izbiramo človeka za najpomembnejše
mesto v državi, za mesto z največ moralnega in političnega vpliva.
Odločamo se za predsednico oz. predsednika države. Naš pravni red
nam za današnji dan zapoveduje volilni molk. Tako sem moral
razmisliti, kako naj usmerim svoj nagovor, da bom spoštoval to
zapoved, a obenem pomembnost današnje izbire povezal z dogodki, ki
se jih spominjamo tu, pod nekdanjo Kirbischevo zidanico.
Odločil
sem se, da nas spomnim na ta čas zelo občutljivo dogajanje v
Kataloniji. Zakaj Katalonijo, ko je vendar daleč od nas? Po
kilometrih zagotovo. A ker deli z nami usodo EU, je tukaj, v
neposrednem sosedstvu. Tamkajšnje dogajanje je resen izziv in
preizkus demokracije v Španiji, v EU in tudi pri nas v Sloveniji.
Mnoge
dileme, s katerimi so soočeni Katalonci, so bile tudi naše dileme,
ko smo se odločali za življenje v samostojni državi. Tako kot
Katalonci smo se tudi mi sklicevali na pravico, da glasujemo o
samoodločbi, ki pripada vsakemu narodu. Tako kot se je nam, se zdaj
to pravico odreka tudi njim. Tako kot oni smo bili tudi mi v svetu
nerazumljeni in dolgo časa osamljeni.
Kljub
razlikam med našim položajem v Jugoslaviji in sedanjim položajem
Katalonije v Španiji, tudi velikim razlikam, nas naša pot v
samostojnost moralno zavezuje. Pravico, ki smo jo zahtevali zase,
priznavamo tudi vsem drugim, ki jo želijo uveljaviti po mirni in
demokratični poti. Dolžnost imamo, da obsodimo nasilje nad to
pravico. Pravica je univerzalna in treba jo je braniti povsod, kjer
je in ko je ogrožena.
V
Španiji se zdaj dogaja prav to. Z nasiljem so preprečevali
demokratično ugotavljanje volje Kataloncev o državni ureditvi, v
kakršni vidijo svojo prihodnost. Z nasiljem poskušajo preprečiti
razpravo o tej prihodnosti.
Pred
tem nasiljem je EU molčala in še vedno molči. Bruselj se je
potuhnil za stališčem, češ da je dogajanje v Kataloniji notranja
zadeva Španije. Kot da Španija ni del EU ! Kot da ne bi temeljni
dokumenti evropskega povezovanja poudarjali varstvo človekovega
dostojanstva in temeljnih političnih svoboščin.
Pričakoval
sem, da bodo v Bruslju obsodili državno nasilje Španije, da se bodo
zavzeli za pravico do izrekanja, da bodo ponudili svojeposredovanje
v dialogu med Madridom in Barcelono, zato da bi bila odpravljena
tista sporna vprašanja, ki so Katalonijo potisnila v odločanje o
samostojnosti. V Madridu volje za dialog o položaju Katalonije
znotraj španske ustavne ureditve, ki je očitno neustrezna, ni !
Namesto odgovora se je Evropska komisija zavila v molk. Zmogla je le
izgovor, da je to notranja zadeva Španije.
A
v Bruslju znajo odgovarjati tudi drugače. Drugače, ko je Grčija
zabredla v finančno krizo. Drugače, ko je Sloveniji grozil bančni
zlom. Takrat je to bilo vprašanje EU ! Je potemtakem možen sklep,
da je kršitev finančne discipline, torej denar, stvar EU, nasilje
nad človekovim dostojanstvom in kršitev človekovih pravic pa to ni
? Je to takrat res notranja zadeva posameznih članic?
Če
grem v pogledu na ravnanje institucij EU še korak naprej. Podpiram
njene utemeljene obsodbe nasilja in množičnih kršitev človekovega
dostojanstva v nedemokratičnih režimih v svetu. Vendar pa zavračam
molk teh institucij, ko se to dogaja v demokratičnih državah. Prav
tako zavračam odgovor, da je to notranja zadeva članice. To bi
pomenilo, da je v demokraciji dovoljeno pretepati ljudi, prepovedano
naj bi bilo samo v nedemokratičnih režimih !
S
takšnim sklepanjem želim opozoriti, kako je stališče o
nevmešavanju, ko gre za temeljne vrednote lahko zares absurdno.
Tako
stališče pomeni zapiranje oči in beg pred odgovornostjo. Slovenija
je ravnala podobno, kot so ravnale evropske institucije. A bi imela
dovolj razlogov, da bi jasno povedala, tudi na podlagi naše
izkušnje, da postavljanje ultimatov in grožnje ne morejo pripeljati
do dobrih dolgoročnih rešitev.
Tako
Španci kot Katalonci se morajo zavedati, da bodo tudi po koncu tega
konflikta, kakor koli že se bo razrešil, živeli skupaj drug ob
drugemu. Vedeti morajo, da je v interesu enih in drugih taka rešitev
- pa naj bo v okviru Španije ali ne, ki bo omogočila življenje
obeh narodov drugega z drugim in ne drugega proti drugemu. Samo mirna
pot in strpen dialog vodita do takšne rešitve.
Taka
je tudi izkušnja Slovenije, kar nam daje moralno pravico in
dolžnost, da skladno z njo ravnamo in ne molčimo. Slovenija ima
danes normalne odnose z vsemi državami, ki so nastale na tleh
nekdanje Jugoslavije. Takšne odnose je Slovenija predlagala tudi
takrat, ko se je začel proces razpadanja države. Njeni predlogi za
dogovor so bili grobo zavrnjeni. Davek za nepripravljenost na dialog
je bil pošasten. Danes smo tam, kjer bi lahko bili pred četrt
stoletja, samo da ne bi plačali visoke cene vojnega nasilja s sto
tisoče mrtvih in razseljenih, etničnim čiščenjem, materialnim
opustošenjem, izgubljenimi generacijami. Zato Slovenija tudi danes
poziva: možen je dogovor, možna je mirna pot.
Vse
to govori, kako pomembno je, da imamo na vodstvenih mestih države
ljudi, ki imajo pogum, da se zavzemajo za načelna stališča brez
izmikanj in brez kalkulacij o tem, pri komu vse lahko to izzove
zamere. Kdor je v svojih ravnanjih dosleden, morda tvega zamere, a
kdor z načeli kalkulira, ne uživa niti spoštovanja, pa tudi
prijateljev nima.
Zato,
vidite, sem danes govoril o Kataloniji.
Naj
se na koncu vprašam, kako dogajanje v Kataloniji in v zvezi z njo
povežem z dogodki, ki so se zgodili tu, na Vaneči, pred skoraj tri
četrt stoletja. Tudi tukaj, v bitki, v kateri je pod streli veliko
številčnejše fašistične soldateske padla trojica partizanov, je
šlo za svobodo, za preživetje naroda, za dostojanstvo človeka.
To
nas zavezuje, da na izročilu teh junakov in njihovega boja za te
vrednote določamo svoja ravnanja pri iskanju najboljših rešitev,
najbolj demokratičnih in najbolj človeških, pri sebi doma in v
svetu, v katerem živimo. Zato da bo svet tudi z našimi napori
boljši, pravičnejši in bolj človeški.«
V
spremljajočem kulturnem programu so nastopili učenke in učenci
Osnovne šole Puconci ter solistka Sara
Koler Urbanc in pianist Valter
Klemenčič.
Številne
v dežju zbrane pod velikim šotorom, med katerimi je bil tudi
evropski poslanec iz Slovenije dr. Igor
Šoltes, je
pozdravil župan Občine Puconci Ludvik
Novak,
podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Franc
Križanič pa
je podelil tri priznanja te organizacije: Evgenu
Emriju (predsedniku ZZB za vrednote NOB Murska Sobota) srebrno plaketo,
Jožetu
Vugrinecu (predsedniku Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Velika Polana)
srebrno plaketo in Antonu
Kapunu (podpredsedniku ZZB za vrednote NOB Ljutomer) zlati znak.