Spoznala sta se na delovnem mestu in ljubezen kar traja
Zlatoporočenca Stanislava in Leopold Rola sta prvo službo dobila v kmetijski zadrugi, kjer sta se tudi zaljubila
Ljubezen ju je povezala v kmetijski zadrugi, foto: Ludvik Kramberger
Pol stoletja skupnega življenja je dolgo obdobje, toda če se znajo ljudje prilagoditi drug drugemu, si prisluhniti in se razumeti, potem je to lahko prijetno, bogato obdobje. Prav takšno sta doživljala tudi Stanislava in Leopold Rola, ki sta si v teh vročih dneh, v cerkvi Svetega Ruperta v Voličini, tako kot pred 50 leti rekla »DA«. Oba obreda, civilni in cerkveni sta potekala v cerkvi, civilnega je opravi zastopnik občine Lenart, Franci Ornik, cerkvenega pa domači župnik, Franc Muršec.
Stanislava Rola, rojena Brunčič, se je rodila 15.11.1946 leta v Mariboru. Otroštvo je skupaj z mlajšima polbratom Mirkom in polsestro Zaliko, preživljala pri materi Angeli in očimu Janku Poštraku na kmetiji v Črmljenšaku. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Voličini, je ostala doma in pomagala staršem na kmetiji. Naslednje leto se je vpisala v Kmetijsko šolo v Svečini. Po šolanju se je kot poslovodkinja zaposlila v Kmetijski zadrugi Lenart, v obratu Selce. Usoda je hotela, da je tam je spoznala svojega bodočega moža. Po štirih letih službe je ostala doma in od takrat skrbela za družino in kmetijo.
Leopold Rola, se je kot tretji otrok od petih, rodil 10.10.1943 leta, materi Ani in očetu Jožefu, v Selcih. Otroštvo je preživljal s sestrami Marijo, Miliko in Jožico ter bratom Brunčem. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini, nato se je zaposlil v KZ Lenart v obratu Selce, kjer je spoznal dekle, s katero se je poročil. Po sedmih letih službovanja v Selcih je odšel v službo k Snagi v Maribor. Upokojil se je leta 1993.
Stanislava in Leopold sta se odločila za skupno življenjsko pot in se 15.6.1968 leta, poročila v cerkvi sv. Ruperta. Svoj dom sta si ustvarila na Leopoldovi domačiji. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Ivan in Poldi, ki si je ustvaril družino ne daleč vstran v Črmlji, Ivan pa je doma in ob službi pomaga staršema. Redno ju obiskujejo in razveseljujejo tudi vnuki Benjamin, Boštjan, Leon in Tamara, ki tudi radi priskočijo na pomoč pri kakšnih opravilih. Najpomembnejše je to, da se imata še vedno rada, da se spoštujeta, da živita drug za drugega in da sta srečna. S tem svojo srečo delita vsem svojim najdražjim.
