Radetu Bakračeviću priznanje Občine Radenci

V Lackovi ulici v Radencih živi in ustvarja 79-letni upokojeni diplomirani inženir metalurgije Rade Bakračević. Njemu je župan Občine Radenci, Janez Rihtarič, izročil letošnje priznanje Občine Radenci v sredo, 8. avgusta, ker je nagrajenec v času uradne občinske slovesnosti bil odsoten (Priznanje župana za aktivno vključevanje v lokalne turistične komisije, delo na področju novinarstva ter medijsko promocijo kraja). Tokrat je zaradi istega vzroka prejel priznanje še Vinotoč Belak (Gregor in Barbara Belak) z Radenskega vrha (Bronasto pisno priznanje za doseganje večletnih uspehov in prispevek k trajnejšemu razvoju kraja, ohranjanju starih običajev ter razvoju vinogradništva - na 400 let stari zidanici).

Rade (Radoslav) Bakračević se je rodil 24. junija 1939 v starodavni Raški v Srbiji, kjer je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo ter pozneje višjo gimnazijo v Kraljevu. Tam se je odločil za študij metalurgije ter se vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo - oddelek metalurgija na Univerzi v Ljubljani. Diplomiral je leta 1965 s specializacijo za ognjevarne materiale. Tako je kar 25 let zastopal podjetje Magnohrom iz Kraljeva za področje Slovenije in Hrvaške, po letu 1990 pa je ustanovil samostojno podjetje Bajus ter še naprej zastopal Magnohrom iz Kraljeva, poleg tega pa še Gibnjara Kraljevo in Šamot Aranđelovac. Upokojil se je leta 2005. Med študijem se je spoznal s slovensko študentko Melito, se z njo poročil in ker je žena dobila po študiju redno zaposlitev v Radenski v Radencih, sta si ustvarila družino ter zgradila stanovanjsko hišo v središču »dežele treh src« na desnem bregu reke Mure. V zakonu se jima je rodila hčer Karin in Rade je danes ponosen dedek vnuku Aleksandru. Študentska leta v Ljubljani so zagotovila mnoga poznanstva in eno za Radeta najtrdnejših je bilo s poznejšim slovenskim svetovno znanim, sedaj že pokojnim, akademskim slikarjem in grafikom Lojzetom Logarjem, ki je tudi bil doma v Radencih. V slovenski prestolnici sta najraje pila kavico »Pri Petričku«.

V Radencih se je Rade kmalu aktivno vključil v delo krajevne skupnosti in turističnega društva. Od leta 1980 je bil član izvršnega odbora turističnega društva, v letih 1985 do 1991 pa njegov predsednik. V tem času je turizem v Radencih »cvetel«, kajti v turistično društvo je bilo vključenih preko tisoč občank in občanov. Tako so bili Radenci proglašeni za najbolj urejen kraj v Sloveniji leta 1984, 1985, 1987 in 1990. Drugo mesto so osvojili leta 1986, a tretje mesto leta 1982. Bili so tedaj v Radencih organizatorji mednarodnih festivalov cvetja, mednarodnih festivalov komorne glasbe, zelo odmevne zabavne prireditve Radenska noč, številnih izborov lepotic (miss)... In tedaj sta turistično društvo, pa tudi njegov predsednik Rade Bakračević, prejela Turistični nagelj RTV Slovenija. Zadnja leta je Rade Bakračević predsednik občinske komisije za ocenjevanje krajev v akciji »Moja deleža lepa in urejena«, pri Turistični zvezi Pomurja pa predsednik častnega razsodišča. Je nosilec srebrnega častnega znaka Turistične zveze Slovenije.

Ob rednem delu se je ves čas posvečal novinarstvu in objavljal članke o Sloveniji v srbskih in hrvaških časopisih. Po upokojitvi leta 2005 se je v celoti posvetil tej dejavnosti in ustanovil ter urejal več medijev, ki se posvečajo medkulturnim odnosom v trikotniku Slovenija - Avstrija - Srbija: časopis »Kontakt«, revija »Mostovi«, spletni časopis »Štajerske novice« (2006) itd. Je član Mednarodnega združenja novinarjev ter tovrstnega stanovskega društva v Sloveniji in Srbiji. Kajti 20 let je bil dopisnik »Sportskih novosti«, 10 let dopisnik »Politike ekspres« in »Praktične žene« ter pet let časopisa »Večernji list«. Poleg novinarskih izdelkov so znane tudi njegove pesmi in tako je častni član Zveze pisateljev Romunije (od leta 2014). S sedežem v Mariboru je ustanovil Srbsko kulturno društvo Štajerska skupnost, ki povezuje pripadnike srbske narodnosti s področja Štajerske v Republiki Sloveniji ter dežele Štajerske v sosednji Avstriji. Kot predsednik tega društva je neumorni organizator programov in dogodkov, ki pomembno prispevajo h kulturni izmenjavi med kulturami, še posebej med pobratenima mestoma Maribor in Kraljevo. Tako je leta 2003 prejel občinsko priznanje Občine Kraljevo ter naziv zaslužnega občana te občine v Srbiji. Dve leti pozneje je prejel še Zlato značko Kulturno prosvetne skupnosti Srbije. V sodelovanju z urednikom revije »Agrar« v Zrenjaninu, Božidarjem Drinićem, je uspel vzpostaviti redna sodelovanja med 20 slovenskimi in srbskimi občinami v Vojvodini. Za delo na kulturnem področju je prejel leta 2008 medaljo Zveze kulturnih društev Maribor ter leta 2016 naziv častnega člana Zveze kulturnih društev v Mariboru.

K temu lahko še dodamo, da je Rade Bakračević v zadnjih letih pripravil že dva filma: »Srbska carska zakladnica samostana Hilandar na sveti gori Athos« in prvi del filma »Po poteh pravoslavja«, ki sta bila prikazana v Sloveniji, Srbiji in Avstriji. V svojem tretjem filmu, »Po poteh pravoslavja - drugi del«, je največ pozornosti namenil kripti Hrama svetega Save v Beogradu, samostanu Žiča, samostanom na Kosovu in Metohiji, Konferenci predstavnikom pravoslavja 45 držav, ki je potekala v Sloveniji ter srečanju predstavnikov pravoslavnih cerkva pod naslovom »Mednarodni fond enotnosti pravoslavnih narodov«, ki ga je organizirala Ruska pravoslavna cerkev v Ljubljani. Premiera filma »Po poteh pravoslavja - drugi del« je bila v kripti Hrama svetega Save v Beogradu, nato pa so bili prikazi filma še v Zrenjaninu, Sremskih Karlovcih, Kraljevu in samostanu Žiča, čemur so sledila predvajanja filma še v drugje. Zatorej je bilo povsem razumljivo, da mu je 20. oktobra 2016 Kulturno zgodovinski center »Srpska kruna« v Kragujevcu podelil častni naziv Srpski vitez.

Rade Bakračević se je ob prejemu priznanja Občine Radenci zahvalil: »Spoštovani gospod Janez Rihtarič, ponosno in z veseljem sprejemam podeljeno priznanje, ki ste mi ga podelili ob občinskem prazniku naše male, a zelo aktivne občine. Hvala predlagatelju in vsem tistim, ki ste ovrednotili moje 50-letno delo v občini, na različnih področjih. Samo skupaj lahko prispevamo k razvoju naše občine in dvignemo turistični utrip našega kraja. Čeprav sem v življenju za svoje humanitarno in prostovoljno delo prejel tudi druga visoka priznanja, moram reči, da  sem tega vašega priznanja najbolj vesel, saj so mi ga dali krajani, s katerimi živim že 50 let. Moj življenjski moto je bil in ostaja pomagati s svojim delom našemu kraju in pokrajini »Tri srca«. Še enkrat iskrena hvala za podeljeno priznanje«.