POGLET SKOS OKNO

 

Dvo človeka obo dosti betežna sta ležala vküper v eni sobi v bolnici. Eden je lehko fsoki den eno vüro seda f štampeti, ke mo je to nücalo pri odvojaji vode iz jegovih plüč. Jegof štampet je bija edini blüzik okna in je samo un lehko vida skos.

 

Drügi človik pa je moga po cele dneve preležati na hrbte.

 

Fsoki den sta dosti gučala. Obdelala sta fse ot svojih familij, o domoči hiši, slüžbah, kak sta fčosih slüžila vojsko, kon sta hodila na dopust... In fsoki den je tisti, ke je seda pri okni, drügemi opisüva stvari, ke jih je vida vüni.

 

Človik na drügen štampeti je živeja za tote vüre, gda je jegof kolega rasšira in popestrija jegof enolični svet z dogojanjem in pestrostjo sveto tan vüni. Okno je glejalo na park op zlo lepen jezeri. Rece pa labodi so se špilali v vodi, deca pa so spüščali svoje male lodjice po vodi. Mlodi zalüblenci so se objeti špancerali met rožami prečüdovitih forb, ke so ble kak božji stolec na nebi. Veka, stora gromozanska dreva so lepšala pokrajino, tan negi daleč pa je blo viditi obrise grozno vekega mesta.

Gda je človik op okni opisüva fse to izredno podrobno, je ovi na štampeti polek jega malo priprja oči, si pretstovla fse tote čüdovite prizore in uživa.

 

Enega vročega opudneva mu je človik op okni opisüva parodo, ke se je gibala op jezeri. Čeglih je drügi človik ne čüja plehmuzike, jo je vida f svojen ume. Tak so šli mimo dnevi in tjedni.

 

Nekega dneva zaron je dnevna sestra f sobo prinesla lavor z vodoj za mujvaje in ugotovila, da je moški op okni ponoči mirno zospa in mrja. Žalostna je zazvola drügo osebje, ke je potli truplo otpelalo vün is sobe.

 

Takoj gda je blo mogoče, je drügi betežnik zaprosa, nej ga premeknejo k okne. Sestra mo je z veseljen ustregla in potli, gda je poskrbela, da se je dobro namesta,odišla in ga pistila samega. Pomalen in z veko muko se je vzdigna na lokte, da bi enkrat že son vida svet vüni. Rat bi se že enkrat son naužija lepot sveto tan vüni. Napeja je fse moči, te pa pogleja skos okno op štampeti.

 

Okno je glejalo na stori nezanimif zid. Človik je pita sestro, ke bi moga biti razlog, da je pokojni sosit tak čüdovito opisüva stvari v sveti tan vüni. Sestra mu je povedala, da je bija slepi in je ne moga viditi zida, ke je čisto blüzik okna. Rekla mu je : „ Morti pa je hteja osrečiti vos.“

 

Ke bi lehko rekli na toto štorijo : Neizmerna sreča leži v osrečüvaji drügih, ne glede na naše lostne razmere. Deljena britkost se raspolovi, a gda delimo srečo, se tota sreča podvoji. Če bi se človik rat počüta bogatoša, samo naj prešteje stvari, ke ti jih penezi nemrejo küpiti. „Gnes je dor, zato mu je ime sedanjost“.

 

Pa bote srečni lidje !