Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Kamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet "slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton. V eni najlepših kanadskih pokrajin Ontario so imeli Knausovi sorodnike, in tja sta se njena starša, mama Angela in oče Karel Knaus, kot ekonomska migranta, odpravila »s trebuhom za kruhom«. Komaj leto stara deklica je prvih šest let živela pri svoji babici v Vidoncih in ker ta zanjo ni mogla več skrbeti, se je s sedmimi leti preselila v Gornjo Radgono, k družini Klemenčič. Tukaj je, kot pravi sama, našla svoj dom in ob Nadi, Milanu in Lei postala četrti otrok Marije in Milana.

"To so bila in v mojem spominu ostajajo najlepša leta moje mladosti", se spominja Angela oziroma Beba, kot jo kličejo domači, in nadaljuje: "Klemenčičevi so bili moja prava družina, bratranec in sestrični so me imeli za svojo sestrico". Nadalje se Angela spominja, kako ji je stric Milan preko Rdečega križa Slovenije uredil potrebne dokumente in je morala 25. julija 1963 iz Zagreba, v spremstvu stevardes, odleteti v Kanado, kjer sta jo pričakovala starša, ki pa ju je poznala le na fotografiji. Bebin oče je z družino prvič obiskal domovino leta 1974, Angela s svojimi tremi hčerami in možen Ericom šele leta 1995, torej kar 32 let pozneje. 

Ob prihodu v Kanado je Angela nadaljevala osnovno šolo in kljub začetnem neznanju angleščino kmalu postala odlična učenka; izobraževanje je nadaljevala v šoli za tajnice, pozneje je imela na domu zasebni vrtec, kjer se je z varstvom otrok ukvarjala ves dan. Mož Eric je bil nepremičninski agent, ob tem ji je pomagal tudi v vrtcu. Čeprav je njeno znanje materinščine počasi zbledelo, je Beba v slovenski prekmurščini napisala, da je s svojimi sorodniki iz Kanade enostavno morala ponovno obiskati rodno grudo, ki je ne more pozabiti. "Prišli smo si še enkrat ogledat to čudovito deželo, od koder sva z bratom doma. Želela sem se ponovno srečati s svojo družino, ki me je sprejela, ko sem bila stara sedem let in me še vedno obravnavajo kot eno svojih. Ogledali smo si številne znamenitosti, saj so nam bili bratranec in sestrični odlični vodniki. Z bratom Milanom sva izvedela tudi veliko novega, in spoznala napredek Slovenije v zadnjih letih. Ni lepšega kot obiskati svojce v rojstnem kraju. To so doživetja, prav posebne vrste". Angela nam je tudi povedala, da je v Ontariu in njenem Hamiltonu veliko Slovencev, ki so vključeni v Slovensko zdomsko društvo, običajno se srečujejo v cerkvi, kjer zgodbe iz domovine prenašajo na svoje otroke in vnuke, da le-ti ne bi pozabili, od kod izvirajo, kje so njihove korenine.

Goste iz Kanade je pozdravila tudi strokovna vodja Doma starejših občanov Gornja Radgona, kjer v zadnjem času živi Angelin stric in gostitelj srečanja, Milan Klemenčič, Eva Žula. Ta gesta je še dodatno vplivala na razpoloženje in zadovoljstvo gostov z druge strani Atlantika. Njihova pot v Evropo se je pričela v Benetkah, nato so preživeli teden dni v Puli, saj Beba ne more pozabiti našega Jadrana, si ogledali slovensko prestolnico in obiskali Bled. Vedoželjnost jih je odpeljala še v Maribor in na Ptuj. Zadnje dni pa so seveda preživeli v deleži ob Muri. Pot jih je vodila še v Nemčijo in na Nizozemsko, od koder izvira Angelin življenjski sopotnik, Eric. Vsi v en glas pritrjujejo, da so obisk v Sloveniji zaklenili v svoja srca, da bodo o njem pripovedovali svojim dragim v novi domovini, Kanadi in da čez nekaj let spet pridejo.