Polde Bibič na filmskem traku in fotografiji

Starostnikom iz širšega območja Slovenije, ki jesen življenja preživljajo v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, nikoli ni dolgočasno. V domu se namreč vedno nekaj dogaja in vsakdo najde nekaj zase. Starejši ljudje so še posebej veseli, če jim pripravijo nekaj povezanega z njihovo preteklostjo, torej iz zgodovine. In tako je bilo tudi tokrat, ko je slovenski režiser Janez Meglič, ki ima mimogrede v radgonskem DSO brata, na filmskem traku in fotografiji predstavil legendo slovenskega gledališča in filmske umetnosti Poldeta Bibiča. Poleg razstave Bibičevih filmskih kreacij in fotografij njegovih filmskih sopotnikov, je bil predvajan še enourni skupek sestavljen iz dvanajstih (od skupno 54) Bibičevih filmskih uspešnic. Spomini na stare filmske zgodbe so med prisotnimi povzročile, da je kapnila tudi kakšna solza.

Začeli so sicer z enim najstarejših filmov Poldeta Bibiča Dobro morje izpred natanko šestdesetih let, iz leta 1958, končali pa z njegovimi zadnjimi posnetimi besedami, Prešernovim epitafom na Linhartovem nagrobniku na Navju v Ljubljani, kar je Polde Bibič posnel 20.2.2012 v Studiu MEG. Vmes pa približno petminutni izrezki iz filmov: Akcija (1960), Kekčeve uhane (1968), Poslednja postaja (1971), Cvetje v jeseni (1973), Le mrtve ptice (1973), Strah (1974), Bele trave (1976), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Nori malar (1978) in Heretik (1986).

Po ogledu razstave in predvajanju omenjenih filmskih delčkov, je Janez Meglič, med pogovorom s strokovno vodjo DSO Gornja Radgona, Evo Žula, odgovarjal na vprašanja prisotnih starostnikov in drugih obiskovalcev, o življenju in drugih dogodivščinah velikana slovenskega gledališkega odra in filmskega platna.