Sedela je na stolu zvezana in jokala. Solze na njenih licih so se v mračni luči svetile kot sence zvezd. Mož za njo, ki je brusil nož je za hip prenehal in jo pogledal. Odložil je rezilo in stopil k stolu. Sklonil se je k njej in počasi odpoljubljal sol z njenega obraza. Ugriznila ga je. Zravnal se je in udaril s tako silo, da se je stol prevrnil. Z glavo je udarila ob tla in padla v nezavest. Zavzdihnil je. Zdaj ne more nič. Če ni budna nima pomena. Počakati mora. Odšel je iz sobe in tiho zaprl vrata. Čez čas se je zbudila in odprla oči. Moški jo je očitno dvignil saj je spet sedela na stolu. Toda tokrat je bila obrnjena proti steklu na strani. Za njo so se odprla vrata in prišel je isti moški z obrušenim nožem. Odšel je k njej si pristavil stol in se vsedel. Gledal jo je globoko v oči in ona je trepetala. Nekaj trenutkov tišine potem pa se je nagnil k njej in zarezal. Zakričala je. Mož je padel po tleh in kri je tekla iz rane na njegovem vratu. Bruhala je. Njegova kri in njeno bruhanje sta se mešala na njenih nogah in si utirala pot skozi pore. Omedlela je. Ko se je zbudila je bila sama. Tla so bila počiščena in ona je zrla proti steni pred sabo. Za njo so se na hodniku slišali koraki. Vedela je kaj to pomeni. Že eno leto je trpela in molila za vsako dušo, ki je umrla pred njo. Vlada je bila vsega kriva. Njeni starši niso bili s tega planeta a bili so že preveč oblikovani, da bi jih lahko spremenili. A ona še ne. Ločili so jo od njih pred enim letom in jo od takrat preizkušali. Iz nje so nameravali ustvariti najmočnejše vojaško orožje, največjo in najbolj smrtonosno pošast, ki jih svet še ni videl. Tej izmečki iz Zemlje so hoteli največje dobro v njej spreobrniti v morilski stroj. Toda za zdaj jim to še ni uspelo. Ne še. Toda vsak moški ki je vstopil v sobo, vsaka kapljica krvi ki je pritekla iz ran je bolj in bolj zakrnjevala njeno srce. Žar v njej je ugašal. Z vsakim rezom je postajala brezdušna. Pošast, ki bo nepremagljiva. Pošast, ki že obstaja.