Zmenki po internetu. Ja saj se obnese. Včasih. Uroš je bil gluh. Po internetu je iskal punco, ki bi ga cenila zaradi njegove notranjosti in ne invalidnosti. Našel je dekle, Sonjo po imenu, za katero je čez mesec dni flirtanja zvedel da je slepa. Bila sta popoln par. Edino slaba stran je bila, da sta živela 300 km narazen. Toda to ni bila ovira, da je njuna zveza lepo cvetela in da sta si bila z vsako uro na internetu duhovno bližje in bližje. In ni nenavadno da sta odmislila grozote sveta in določila prvi zmenek. Dobila naj bi se na najlepšem kraju na svetu. Odmaknjenem od ljudi, samo narava, živali in onadva. Uroš je tam že preživel nekaj dni ko je bil še majhen in s starši na kampiranju. Tam je bil najlepši razgled na okolico kar si jih je bilo mogoče zamisliti. Vedel je sicer, da ga Sonja ne bo mogla videti toda nekako je vedel da ga bo čutila tako kot je on čutil zvoke pojočih ptic v jutru. Obadva sta komaj čakala tisti dan ko sta bila domenjena. Sonja je potovala z vlakom, Uroš pa z ladjo. Dobila naj bi se ob šestih, ko bo sonce ravno zahajalo. Takrat je čas najlepši za zaljubljence in ravno to sta onadva postala v teh mesecih. V upanju da sorodne duše obstajajo sta obadva z metuljčki v trebuhu postala na vsak svoji strani gozda in začela svojo pot na vrh. Sonja je napredovala bolj počasi saj ji palica ni delala uslug in Uroš je prispel prvi na cilj. Postal je in gledal proti smeri iz katere naj bi prišla Sonja. Toda izračunal je narobe. Sonja je prišla izza njegovega hrbta. Hodila je in po izračunih bi morala biti kmalu pri njemu. Vedela je, da jo bo ustavil ko bo pri njem. Ni videla prepada in hodila je naravnost proti njemu. Uroš je zrl v gozd in čakal. Ni slutil ni je začutil za njim. Žalostno je pogledal v tla in že pomislil, da ga je prevarala. Pregnal je misli in si obrisal solze. Vedel je, da je ona prava. A ni slišal plazu ki se je sprožil tačas. Odrinil ga je čez rob. Nista se srečala a bila sta skupaj. Za vedno.