600 let pravoslavnega verovanja v Sloveniji

Minulo soboto, 26. januarja, je bil za Srbe, živeče v Republiki Sloveniji, izredno slovesen dan: spomnili so se 800-letnice autokefalnosti (samostojnosti) Srbske pravoslavne cerkve, 600-letnice pravoslavja v Sloveniji ter 500-letnice pravoslavnega življa v Beli krajini.

Slovesnosti so se v Mariboru, kjer živi okrog osem tisoč pripadnikov srbskega naroda, pričele že popoldne v prostorih Srbske pravoslavne cerkvene občine v Mariboru, kjer je bila opravljena verska slovesnost. Ob metropolitu Porfiriju Periću iz Zagrebško-ljubljanske metropolije srbske pravoslavne cerkve so bili prisotni številni pravoslavni duhovniki ter škofje rimokatoliške cerkve v Sloveniji, naslovni škof evangeličanske cerkve v Sloveniji, predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, a zvečer v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na slavnostni akademiji, so bili prisotni še drugi visoki gostje: slovenski zunanji minister Miro Cerar, minister Republike Srbije za znanost, razvoj, visoko šolstvo in informativno družbo Srđan Rajčević, mariborski župan Saša Arsenovič ter številni drugi.

Osrednja tema akademije je bila zgodovina pravoslavne Cerkve v Sloveniji vse do današnjih dni, s poudarkom na duhovni dimenziji. Njeni začetki segajo v pomlad leta 1434, ko je 15-letna srbska princesa Katarina Kantakuzina Branković (rojena leta 1419 v Vučitrnu na Kosovu - letos je torej šeststo let od njenega rojstva) z okrog dvesto pravoslavnimi podložniki ter nekaj pravoslavnimi duhovniki prispela v Celje, kjer se je 20. aprila 1434 poročila z Ulrikom II. (Urhom) Celjskim, leta 1436 pokneženim celjskim grofom. Po tragični smrti treh otrok (sin Jurij I. Celjski je umrl leta 1443, sin Herman IV. Celjski je umrl leta 1452, hči Elizabeta II. Celjska je umrla leta 1455) ter moža, 50-letnega Urha Celjskega, ki je bil ubit v zaroti Ladislava Hunjady-ja 9. novembra leta 1456 v Beogradu, je kot celjska grofica oziroma kneginja vladala do leta 1458 (nekateri zgodovinarji jo primerjajo z Ivano Orleansko in cesarico Marijo Terezijo !), ko se je zaradi dedne pogodbe Celjskih grofov s Habsburžani morala umakniti ter dobila dosmrtno v dar grad Krško ter rento. Pozneje se je vrnila na srbsko področje v današnji Makedoniji, k sestri Mari (vdova po turškem sultanu Muratu II.), kjer je umrla 11. septembra 1491 v kraju Konče. Pravoslavci iz okolice Celja pa so se 50 let pozneje, ob vpadih Turkov, preseljevali v Belo krajino.

Zgodba Katarine Kantakuzine Branković, grofice oziroma kneginje Celjske, je bila zajeta v scenariju akademije, ki ga je podpisala Ivana Dimić, ugledna pisateljica in dramaturginja iz Beograda, za režijo pa je poskrbela Svetlana Dramlić iz Maribora. V program akademije so bili vključeni umetniki iz Srbije in Slovenije: igralec Vojin Ćetković v vlogi pripovedovalca, Anastasija - Vesna Ilić, Milada Kalezić, operna pevka Sabina Cvilak, Srbski bizantinski zbor Mojsije Petrović, baletniki Narodnega gledališča Beograd, Komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora, Otroški mariborski pevski zbor OŠ "Tabor 1" ter kulturno-umetniška društva slovenske in srbske folklore. Slednji, folkloristi, so ob zaključku kulturnega dela akademije z nastopom opomnili na 500-letnico prisotnosti pravoslavcev v Beli krajini.

Po bogatem kulturnem delu programa, ko je bil omenjen tudi »Vlak bratstva in enotnosti« po 2. svetovni vojni, je nagovor zbranim v veliki dvorani SNG Maribor namenil metropolit Porfirije Perić, ki je naglasil, »...da srbski in slovenski narod ostajata povezana.«