Upokojena učiteljica iz Prlekije se zavzema za evtanazijo

Pred časom je v javnosti zaokrožilo odprto pismo o uzakonitvi evtanazije v Sloveniji. Upokojena učiteljica glasbe in ravnateljica Osnovne šole Sveti Tomaž, Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža namreč že 61 let živi z zelo redko boleznijo, za katero ni zdravila in ji povzroča hude bolečine v sklepih.

Od rojstva namreč živi z morquio sindromom - polisaharidoza IV, ki prizadene vse sklepe, zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja pa hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo.

"Zanjo ni zdravila. So pa analgetiki in skalpel. Prve uporabljam večkrat dnevno, skalpel pa v rokah, vsakih nekaj let, držita ortoped ali nevrokirurg. Po vsakem posegu, za mano jih je približno deset, zadnja dva lani na levem kolku, je moje telo bolj izmučeno. Obe se pač starava, jaz in moja bolezen", piše v pismu.

»Urejam si človeka dostojno slovo - samomor z zdravniško pomočjo v Švici«

V Švici si je že uredila vse za dostojno slovo oz. vodeni samomor, kot evtanazijo imenujejo v tej državi, ki je ena izmed evropskih držav, ki to možnost omogoča tudi tujcem. "Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj, zdaj odpove. Ne bojim se, če bi to prineslo prihod smrti. Bojim pa se, to pa priznam, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih... Da, tega pa se res bojim. Zato sem se trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim živeti," piše med drugim v pismu ter nadaljuje "In ker danes obstaja možnost, da se človek tej veliki nesreči izogne, bom to tudi naredila." Njeno odločitev podpira tudi mož.

"Tako si urejam človeka dostojno slovo - samomor z zdravniško pomočjo v Švici. Tja moram, ker mi moja država odreka »pravico do dostojne ali dostojanstvene smrti«, kot pravi Andrej Pleterski, in je tako Švica edina, ki mi jo priznava," še piše v pismu, ki ga je naslovila na Slovensko zdravniško društvo, Zdravniško zbornico Slovenije in Ustavno sodišče RS.

Želi javno razpravo

Kot še navaja v pismu, to svojo odločitev ves čas čuti tudi kot poslanstvo, saj ne želi pomagati le sebi, ampak tudi drugim. "Rada bi, da združimo moči vsi, ki menimo, da imamo podoben pogled na dostojno življenje in dostojanstveno smrt. Da združimo moči vsi, ki smo prepričani, da je to, ali bi vsaj morala biti, ena od osnovnih človekovih pravic. Želim si, da tako po svojih močeh ozaveščamo ljudi, predvsem pa Vas, visoko slovensko družbo, ki a priori nočete prisluhniti argumentom zanjo, kaj šele, da bi bili pripravljeni prižgati zeleno luč za široko javno razpravo, v kateri bi aktivno sodelovali brez fige v žepu," še piše.

"Neizmerno radi razglašate svoje dosežke v medicini, neizmerno poveličujete nekatere svoje kolege ... Prav je tako! Temu se tudi jaz pridružujem. Iskreno. Potrebujemo dobre oz. odlične zdravnike, ki zdravite, ohranjate življenje, ga celo umetno ustvarjate, celite telesne in duševne rane, raziskujete, ... Vendar pa potrebujemo tudi dobre in odlične zdravnike, ki nosite v sebi ob poklicnih kompetencah še obče človeške vrednote, kot so: zdrava presoja, sočutje, spoštovanje pacientov in njihovih pravic in odločitev, vživljanje, vnašanje v svoje strokovno razmišljanje lastne tragične dogodke ..., kajti brez vsega omenjenega ste zame zgolj in samo roboti. Večini vas Etični kodeks in Hipokratova prisega služita le kot potuha."

"Jaz in moji somišljeniki smo več kot pripravljeni na javno razpravo, na pogajanje, celo na sklepanje kompromisov o evtanaziji ali pomoči pri samomoru. Zdaj je na Vas, cenjeni, da nam ponudite roko oziroma odprete možnosti. ... Politiki, zdravniki, psihologi, teologi, sociologi, psihiatri, pravniki, antropologi, filozofi .. to je vaša državljanska in poklicna dolžnost! Čakamo Vas. Ne, pravzaprav zahtevamo, spoštovani, dovolj dolgo smo čakali! Pričakujemo, da boste nemudoma omogočili javno razpravo, kjer boste prisotni Vi, vsi omenjeni v tem pismu, in mi - laiki," zaključuje pismo.