Ohranimo in vrnimo mejice

Pred desetletji so mejice (ali po prleško tudi zgroje) bile še lep in razširjen okras na prleških ravnicah in gričih. Označevale so predvsem mejo med njivami, travniki in pašniki, v zadnjih letih pa začele pospešeno izginjati predvsem zaradi človeškega poseganja v naravno in krajino, zato so žal vse redkeje prisotne tako v Prlekiji kot Sloveniji nasploh.

Številne koristi za okolje

Mejice so sicer ozki pasovi drevja, grmovja in ostale vegetacije in nimajo samo razmejevalne funkcije, ampak so veliko pomembnejše za okolje nasploh. Pomembne so predvsem za ravninska področja, saj pomembno vplivajo na zmanjševanje erozije tal zaradi vetra, poleg tega pa tudi zadržujejo vlago v tleh ali ščitijo pred izsuševanjem in nudijo zatočišče mnogim živalskim in rastlinskim vrstam, od katerih so nekatere zelo koristne za kmetijstvo; recimo ujede, lisice in kače plenijo glodavce, dvoživke, kuščarji in žuželke pa različne druge škodljivce. Posebej zaskrbljujoče je, da so zaradi propadanja tega ekosistema postale ogrožene celo nekatere živalske in rastlinske vrste. Mejice so pomembne tudi z vidika opraševanja, saj je v cvetočih rastlinah velika zaloga nektarja in cvetnega prahu, zaradi sence pa lahko služijo tudi kot naravno zavetje v času poletne vročine. Velja omeniti tudi to, da so za marsikoga bile pomembne tudi kot vir lesa za kurjavo.

Poleg razmejitvenih mejic so za naravno ravnovesje in zaščito pomembne in koristne tudi obvodne mejice, ki jih je moč najti na obrežjih rek in potokov pa tudi stoječih voda in jih imenujemo obrežna vegetacija. Te s svojimi koreninami preprečujejo odnašanje zemlje, s čimer ščitijo pred poplavami, hkrati pa preprečujejo oz. upočasnjujejo pronicanje kemikalij in na ta način ščitijo podtalnico. Seveda je odveč poudarjati, da je tudi obrežna vegetacija izjemno bogata kar se tiče tako rastlinske kot tudi živalske raznovrstnosti.

Upravičenci lahko uveljavljajo zahtevke za operacijo Ohranjanje mejic

Kot je omenjeno že v uvodniku, smo bili v zadnjih desetletjih žal priče pospešenemu propadanju tega zanimivega, bogatega in vsestransko koristnega biotopa. Vzrok za to leži predvsem v velikem napredku in razmahu intenzivnega kmetijstva po osamosvojitvi, ko so se nekateri lastniki premalo zavedali škode, ki jo s krčenjem in odstranjevanjem mejic dolgoročno povzročajo predvsem sami sebi, pa tudi sami naravi. Takšni nesmotrni posegi seveda povzročijo veliko negativnih posledic, na kar je začelo opozarjati tudi veliko strokovnjakov; tako na področju Republike Slovenije kot tudi na področju celotne EU. Ravno zaradi tega lahko slovenski upravičenci že tretje leto zapored preko programa Razvoj podeželja, ki je skupni programski dokument Slovenije in EU in preko ukrepa kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP) uveljavljajo zahtevke za operacijo Ohranjanje mejic.

Tako lahko samo upamo, da bodo vsi ukrepi ter poskusi ozaveščanja lastnikov teh površin dosegli svoj namen in da bodo mejice s časom spet postale del naše prelepe prleške, prekmurske in slovenske pokrajine, kajti pokrajini dajejo poseben čar, prav tako pa so zelo bogat rezervoar živalskega in rastlinskega sveta. Narava ni naša last, ampak smo tudi mi zgolj del narave, zato z nesmotrnim in lahkomiselnim poseganjem v naravo in njen ustroj škodimo predvsem sami sebi!