»Učimo se zato, da bi znali živeti z drugimi«

Prvi konec tedna v letošnjem aprilu je bilo še posebej prijetno v spominski hiši Šarugovih v Meleh pri Gornji Radgoni, kjer se je v literarni, filmski in še posebej likovni umetnosti predstavila ena najbolj znanih in najbolj kulturno ustvarjalnih radgonskih družin - Rovšnikovi, ki ustvarja na področju: glasbe, literature, slikarstva, scenskega dela, filmske umetnosti ipd.. Predstavile so se pravzaprav tri generacije, v ospredju pa je vsekakor bilo odprtje retrospektivne razstave slikarskih del očeta družine Toneta (Antona) Rovšnika. Na zanimivem dogodku, ki se ga je udeležilo veliko prijateljev družine Rovšnik ter drugih ljubiteljev kulture, povezovala pa ga je prav tako pedagoginja in kulturnica, Milena M. Reščič, so najprej prebrali nekaj prispevkov žene, mame in babice Slavice Rovšnik, iz njene literarne zbirke Metulj pozimi. Njena dela je prebiral kar mož Tone. Prikazali so tudi inserte iz zadnje filmske uspešnice sina Vasje Rovšnika, filma "Oto". Prav tako so razložili, kako je Tone, seveda z dovoljenjem norveških oblasti "ponaredil" originalno uspešnico Munchov "Krik", ki je bila "ukradena" v filmu Oto. Šele nato je sledilo odprtje Rovšnikove razstave, ki bo na ogled vse do 5. junija, tam pa bo možno videti tudi nekaj lepih risbic njegovih treh majhnih vnukinj: Ele, Ave in Lili.

Ker je dogodek potekal na dan napada Nemčije na Jugoslavijo v 2. svetovni vojni, so se spomnili tudi družinskega botra in prijatelja, takratnega radgonskega župnika Geberca, ki je bil gotovo prva žrtev med duhovniki v Sloveniji med takratno morijo. Ustrelili so ga Nemci, ki so zgodaj na velikonočno nedeljo pridrveli čez radgonski most. In tudi Tone Rovšnik, ki je bil učitelj zemljepisa in zgodovine, je bil rojen na Koroškem, kjer je njegova ožja in širša družina, prav tako bila ukleščena v kruto izničevanje slovenskega prebivalstva. "Zato bodimo veseli in zadovoljni, da lahko živimo v prijaznejšem času in govorimo svoj materni jezik", je med drugim povedala Milena M. Reščič, ki je prisotne povabila tudi, da naj si ogledajo tudi spominska prostora posvečena spominu na njena starša, Mileno in Ferija Šarugo, ustvarjalca in poustvarjalca ljudske kulture v tem obmejnem delu Slovenije. Kljub vsemu se je vse najbolj vrtelo okrog Antona Rovšnika, ki je torej uspešen ustvarjalec na številnih kulturnih področjih. Najbolj je bil vedno predan likovni dejavnosti, in že leta 1973 se je včlanil v Likovno društvo Radgona, ko je imel tudi svojo prvo razstavo, kasneje pa več kot 40. Njegova slikarska dela so pretežno olje na platnu in nam predstavljajo svet pokrajin, tihožitij in antropomorfne figuralike. V Rovšnikovem "likovnem krožku" sedaj že sodelujejo tudi vse tri njegove vnukinje, čeprav je najmlajša komajda pošteno shodila...

Anton Rovšnik, ki je ob 20. občinskem prazniku Občine Gornja Radgona, za leto 2015, med drugimi visokimi priznanji, prejel tudi Nagrado akademika dr. Antona Trstenjaka za življenjsko delo na področju kulture, izobraževanja, športa in drugih področij dela, je bil rojen takoj po najhujši moriji v prejšnjem stoletju, 2. svetovni vojni, v Velenju. Otroška leta je preživel v Črni na Koroškem, kjer je obiskoval osnovno šolo in nato gimnazijo v Ravnah na Koroškem. Vmes pa je seveda, ker je potreboval sredstva za šolanje, delal marsikaj, med drugim tudi v rudniku. Leta 1966 se je vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, smer zgodovina - geografija, kar je tudi v roku zaključil in diplomiral, s čimer se je s Koroške dokončno preselil v Pomurje. Na svoje prvo delovno mesto je nastopil 1. septembra 1968, in sicer na OŠ Negova, po odsluženju vojaškega roka pa je poučeval na OŠ Stogovci. Z delom ravnatelja OŠ Karel Destovnik Kajuh, Apače je pričel 1. decembra 1978 in po nepolnih osmih mandatih z ravnateljevanjem na OŠ Apače zaključil s 30. novembrom 2009, z odhodom v pokoj. Od skupno polnih 40 let pedagoškega dela je Anton Rovšnik 31 let ravnateljeval na OŠ Apače, po letu 2008 pa še poleg OŠ v vrtcu Apače.
Leta 1968 se je preselil na radgonsko območje, in sicer najprej v Negovo, nato Apače, pozneje pa se je z družino preselil v Gornjo Radgono, kjer sta si z ženo, poleg njene domačije na Partizanski cesti, tik ob središču mesta, postavila svojo domovanje. Vseskozi, od prihoda na prvo delovno mesto v Negovo, do odhoda v pokoj, je občan občine Gornja Radgona, kjer je več kot štiri desetletja opravljal razne politične funkcije, in sicer v letih 1981-1984 podpredsednik Občine Gornja Radgona, v letih 1998-2002 občinski svetnik. Bolj kot politik, je bil Anton športni in kulturni ustvarjalec. Kot kulturni ustvarjalec se je ukvarjal s pisanjem besedil recitalov, z lutkovno dejavnostjo v okviru takratnega Kulturnega društva Svoboda Apače, z likovnim ustvarjanjem v okviru Likovnega društva Gornja Radgona, udeleževal se je na takratnih Elradovih likovnih kolonijah, s prvo razstavo leta 1973 v Gornji Radgoni, nato pa preko 40 samostojnih razstav doma in v tujini. Organiziral je likovne kolonije za učence osnovnih šol v okviru Zveze kulturnih organizacij občine Gornja Radgona. Ob tem je organiziral preko 50 kulturnih prireditev, promocijskih srečanj, koncertov in proslav.

Ukvarjal se je z ljudsko glasbo; bil je vodja skupine ljudskih godcev »Cugari« iz Apač, s katero so prepotovali velik del Slovenije, pa tudi sosednje Avstrije. Udeležili so se finalnega srečanja ljudskih godcev in pevcev Slovenije v Šmartnem na Pohorju (leta 1992), dve leti za tem pa prireditve Zlata harmonika Ljubečne. Nepogrešljivi so bili na občinskih kulturnih prireditvah. Kot športnik se je aktivno ukvarjal z nogometom in odbojko, v okviru TVD Partizan Apače, kjer je predsedoval 12 let in organiziral vrsto športnih prireditev. V tem obdobju je bil izbran za športnika leta med veterani Občine Gornja Radgona. Njegova posebna ljubezen pa je bila povezana z raziskovanjem in spoznavanjem zgodovinske preteklosti, predvsem domačega okolja, pa tudi širše. Na apaški šoli je bil začetnik ekološkega osveščanja, v kar ga je pripeljala problematika onesnažene pitne vode. Za zaslužni projekt je šola leta 2003 prejela certifikat evropske eko-šole; projekt je postal vsakoletna praksa, šola pa se je leta 2007 vključila v tabor zdravih šol.

Poleg Nagrade akademika Antona Trstenjaka, je Anton Rovšnik prejel celo vrsto priznanj, med njimi so: leta 1982 - priznanje skupščine Občina Gornja Radgona, za izredne uspehe na področju vzgoje in izobraževanja; leta 1986 - Šilihovo nagrado Občinske izobraževalne skupnosti Gornja Radgona, za uspešno delo na vzgojno izobraževalnem področju; Leta 2008 - Spominska plaketa Nogometnega kluba Apače, ob 60-letnici organiziranega športa v Apaški dolini; Leta 2009 - Spominska plaketa Dan prijateljev športa, od Društva za šport in rekreacijo Apače; Leta 2009 - Zlata spominska plaketa OS Apače, za uspešno 30-letno ravnateljevanje...

Ob vsem tem ima gotovo veliko veljavo misel Korošca, ki je zaznamoval eno obdobje na radgonskem področju: "Učimo se zato, da bi znali živeti z drugimi!" S temi besedami, v svojem značilnem izjemno sugestivnem načinu, je segel globoko v srce vsem obiskovalcem v polni dvorani Oljarne Šaruga, kjer so sedaj na ogled njegove umetnine. Z besedami je sicer želel opozoriti tudi na ljudi, ki v zadnjih letih, ne po svoji krivdi, mimo nas, iz pekla, bežijo s trebuhom za kruhom, v boljšo prihodnost!