Nina Jurkovič, mlada likovna umetnica z OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici

Nina Jurkovič je učenka 8.a-razreda OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki jo poznamo kot vedno nasmejano in veselo dekle. V zadnjih letih se je izkazala kot nadarjena likovna umetnica, ki je za svoje stvaritve prejela že kar nekaj nagrad. Njena likovna dela, med katerimi prevladujejo pejsaži, se zdijo kot resnična ter vzeta naravnost iz narave. Opazovalcu se zdi, da je del nje in si ne more kaj, da Ninih del ne bi občudoval.

Poznamo te kot izjemno mlado likovno umetnico, ki blesti na različnih področjih ustvarjanja. Ali je v tvoji družini še kdo, ki ima tovrstni dar?

V moji družini ima dar za risanje oče, ki se z le-tem ne ukvarja poklicno, pač pa mu predstavlja zgolj hobi. Spomnim se, da ko sva bila z bratom še čisto majhna, nama je v najini sobi na steno naslikal otroška motiva. Bratu Nejcu avtomobil, meni pa morsko deklico. Talent za likovno izražanje ima tudi Nejc, a ga to področje ne zanima, sicer pa ima smisel za estetiko tudi mama, ki uživa v dekoriranju notranjih prostorov. Starša sta mi povedala, da bi naj talent podedovali po eni izmed prababic.

Katere likovne tehnike so ti najljubše in za katere motive se odločaš najpogosteje?

Rada rišem in slikam. Prednost dajem slikanju, saj obožujem prelivanje barv na platnu, slike pa se mi zdijo tudi nekako bolj resnične. Najraje slikam s čopiči in z akrilnimi barvami. Trenutno so mi zelo blizu motivi iz narave, kot na primer gore, reke, gozdovi. Ideje najdem v naravi sami, nekaj jih dobim s pomočjo fotografij, nekaj pa nastane tudi na podlagi moje domišljije.

Se morda spomniš svoje prve slike?

Da, moja prva slika na platno je nastala leta 2017, na njej pa sem naslikala brezo v jeseni. Ozadje je bilo modro.

Zaupaj nam, kako poteka tvoj proces ustvarjanja in kako se pri tem počutiš?

Kadar dobim kakšno idejo in začutim potrebo po ustvarjanju, najprej dam na stojalo slikarsko platno in pripravim paleto z barvami ter čopiče. Pri slikanju se nikoli ne preoblečem, najraje pa slikam v svoji sobi ali pri dedku, ki pravi, da zelo rad opazuje, kako nastajajo moje slike. Najprej naslikam ozadje, na primer gozdove, travnike, reke v daljavi, v ospredju pa posamična drevesa. Nato sliko opazujem in ji dodajam posamične detajle, in sicer še več dni po prvotni zasnovi.
Ob slikanju se predvsem sproščam in predelam vsa čustva, ki se mi naberejo v nekem obdobju. Nekako razčistim z občutji jeze, žalosti, razočaranja, kakor tudi veselja in sreče. Predvsem pa mi slikanje daje občutek notranjega zadovoljstva, z njim se samopotrjujem in si krepim samozavest.

Vemo, da si za svoja likovna dela prejela kar nekaj nagrad. Na katero si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na priznanji, ki sem ju prejela na likovnem natečaju Plakat miru. Dvakrat sem se uvrstila na medobčinsko tekmovanje, enkrat pa se mi je na državnem tekmovanju uspelo prebiti med najboljše. Veliko mi pomenijo tudi ustne pohvale in vzpodbude učiteljice likovne umetnosti, družine ter prijateljev, sošolcev.

V šoli si zelo uspešna učenka. S katerimi hobiji se poleg slikarstva še ukvarjaš in kako ti jih uspe uskladiti s šolo?

Mislim, da če si delo dobro organiziraš, se vse da. Najraje bi se sicer povsem posvečala slikanju, a se zavedam, da moram opraviti tudi šolske obveznosti. Med vikendi igram odbojko in nogomet, zanima me tudi glasba, saj rada zaigram na klavir. Zelo pa uživam tudi pri peki peciva, med katerimi najraje pripravljam torte, mafine in makrone, za katere pravijo, da so moja specialiteta ter da nihče ne speče tako dobrih kot jaz. Nikoli pa ne spečem peciva, ki bi vsebovalo čokolado, raje uporabljam sadje.

Kje se vidiš v prihodnosti in ali morda že veš, katero poklicno pot boš izbrala?

Moje poklicne želje so se z leti spreminjale, saj sem si želela postati vzgojiteljica, učiteljica likovne umetnosti, trenutno pa si želim postati kozmetičarka. V prihodnosti se vidim kot lastnica kozmetičnega salona, ki pa želi biti hkrati tudi tetovatorka. Veseli me delo s človekom, zanimata me lepota in estetski videz. Idejo, da bi se lahko ukvarjala tudi s tetoviranjem in tako združila poklic ter hobi, sta mi dala oče in učiteljica likovne umetnosti. Osebno se mi zdijo tattooji zelo lepi, če z njimi ne pretiravamo. Tudi sama bi ga rada imela, in sicer takšnega, ki bi imel zame nek poseben pomen, drugemu pa ne bi nikoli naredila tattooja više od vratu. Tako razmišljam trenutno, kam me bo odnesla moja življenjska pot in ali bom uspela svoje sanje uresničiti, pa se bo izkazalo enkrat v prihodnosti.

Nina, ker te kot tvoje sošolke in prijateljice dobro poznamo, smo prepričane, da ti bo uspelo uresničiti sanje in doseči zastavljene cilje.

Lana Brumen, Naja Galien, Nina Novak, Nina Zamuda, Nika Jurkovič, Julija Polak, Katja Krajnc, Manuela Javnik, učenke literarno-novinarskega krožka z mentorico Majo Strah