V soboto 20.novembra smo se člani društva Mesec mladosti iz Begunj na Gorenjskem odpravili na izlet, ter zelo pomemben dogodek. Že v avtobusu smo prepevali partizanske pesmi, obujali spomine, k temu pa nam je pomagala tekočina po imenu Maršal. V Kumrovcu, rojstni vasi Josipa Broza Tita, pa nas je zajela nostalgija po delovnih brigadah, sprejemu v pionirčke, ter ostalih prijetnih dogodkih povezanih z mladostjo. Ceste so se vile kot jara kača, mi pa smo postajali vedno bolj žejni. Komaj smo dočakali prvo klet v Prlekiji. Pri Marinovih, v Žerovincih so nas odrešili muk. Dobra južina, nekaj kapljic (beri sodčkov)vina, pa smo bili kot prerojeni. Ko pa je Borut potegnil iz omare harmoniko, smo se mu vsi pridružili v pivnici, odkoder pa je domači kuža Runo raje ušel, zaradi razglašenosti naše brigade. Upam le, da se je vinu v sodih uspelo umiriti, da ne pride do kake katastrofe letošnjega letnika... Skozi meglo, gosto da bi jo lahko rezali je naš avtobus počasi pripeljal na naslednji breg. Na domačiji pri Čurinovih so stopnice vodile mimo velikanske preše, vse do pivnice, ter velikanskih sodov. Nekomu od nas je ob preiskušanju letošnje žlahtne kapljice že močno delala domišlija in si je zamislil da bi v 1800 literskem sodu postavil kar splalnico!Žal v očeh njegove žene nismo videli takega navdušenja kot v njegovih! Vince je že pokazalo svojo moč, skoraj vsem usta dvignilo do ušes! Od smeha in petja je avtobus priskakal do naslednje postaje, kjer pa nas je čakala še pomembna naloga. V gostišču Belec so nas pričakali sam gospod predsednik Milan, njegov minister, ter skupina Kunštnih Prlekov. Najprej so poskrbeli, da nebi shujšali, potem smo spili še nekaj za boljši glas in spoznavni večer se je lahko začel. Kunštni Prleki so nam igrali, peli in predstavili svoje društvo, a za pobratenje je bilo potrebno nekaj več.Zato smo gospoda predsednika Milana Beleca sprejeli med pionirčke, mu vokrog vratu zavezali rdečo rutico, na glavo namesto kunštnega klobuka namestili modro kapico. Mladinke smo se strinjale, da tako čednega mladinca že dolgo nismo imele, ker pa je dogajanje nadzoorvala gospa predsednikova, smo se hitro postavile v zadnjo vrsto Moški se niso upirali, s skupnimi močmi so zavzeli šank, ter z novimi prijatelji razpravljali o skupni bodočnosti.Gospod župnik je od nekje prinesel še zadnji sodček mošta, ki ga je brez težav spremenil v vino. In tako smo napili še zadnjega treznega mladinca, ki se taki časti seveda ni upiral.Večer se je nadaljeval ob plesu, vriskanju in dretju, pardon, petju...pozno v noč. Če Prleki niste razumeli gorenjske besede, ste spili premalo! Če Gorenjci niste razumeli Prlekov, ste spili tazadnji kozarček preveč! Pa ZDRAVO iz gorenjskega konca!