Fpelovaje-predgovor

 

 Na konci leta navodno probamo napraviti nekšo inventuro ali pošlihtati spomine na cajt, ki je mina. Enin je dosti, ka se f dobren no slaben spotijo samo tistega ká so sami delali. Drügi si  probajo dopovedati, ká neso sami  zaforali, pač pa so krivi drügi. Eni se ne vidijo radi f špegli, nastovlajo pa ga drügin.

Največ lidi  če vervati, ka de bojše, al ka bor nede slapše kak je bilo. To je tista tiha večina s kero hondlajo politikanti, večina, gi čüti krivice, pričaküvle pa, ka de jih nehče rešja namesto jih. Odrešenik je bija, či je bija smo ga natirali, zaké bi te nazaj hodja?

 

Zaj pan prešalta zato, gi neman cajta pisati f prleščini.

 Pogled na poti razvoja človekovih pravic je raznolik pri posamezniku in družbenih skupinah. Opredeljuje ga predvsem njihov pogled na svet, ki določa in  usmerja spremljanje, razumevanje in sprejemanje dogodkov v okolju, ter opredeljuje sposobnosti za filtriranje, razvrščanje in tolmačenje informacij in dogajanj v okolju.

 Konec leta nas večina razmišlja o času, ki je minil, poskušamo doumeti naš čas in si želimo vedeti kaj nam prinaša bodočnost. Moje osebno razmišljanje o času, ki je bil, teče in, ki prihaja bom skušal zložiti v nekaj blogov. Že v naprej povem, da si sodbo o bodočnosti mora ustvariti vsak sam. Prerokbe ne držijo, zato pa deloma držijo načrti močnikov. Ti so prepričani, da izključno moč določa bodočnost, kakršno želijo. Morda vas bom v mojem pisanju  zgolj spomnil  na nekatere danosti, ki jih ni mogoče zaobiti. Prvi blog, Fpelovaje je pred vami. Do konca leto sledijo: Zgodovina, Politika, Kriza, Slovenija, in zadnji Želja.

 Uvod

 

 V letu 2010 se je zgodilo veliko tega, kar oblikuje in dolgoročno vpliva na življenje nas in naših zanamcev. Kaj se je zgodilo v tem letu bodo medijski  guruji povedali v posebnih decembrskih izdajah, okroglih in nasproti si stoječih TV foteljih in seveda poizkušali predstaviti svoja videnja bodočnosti. Prav tu je kleč. Kdo nam prodaja bodočnost?  Je  dovolj visoko, da vidi daleč ali pa mu pri gledanju naprej ustvarjajo šum trenutna politična dogajanja in ne nazadnje osebni interesi.

 Zavedam se, da ti šumi vplivajo tudi na moje razmišljanje, ne vplivajo pa na moj pogled na svet v meri, ki bi onemogočila oseben odnos in razumevanje, ali premislek o morebitnih dogajanjih v prihodnosti. Predvsem se me emocionalno in tudi preživetveno dotika usoda naše nežne pred kratkim rojene države. V dvajsetih letih smo poizkušali prehoditi pot, ki so jo druge države, tudi tiste pod rigidnim sovjetskim sistemom že prehodile, kajti čeprav pod okupacijo so imele svojo državnost in državotvorno samozavest. Očitno tega izpita še nismo položili.  Želeli smo ustvariti novo demokratično državo, tudi tako, da so jo nekateri želeli  »resetirati« na leto 1940. Po osamosvojitvi nismo znali ali politično želeli sprejeti modrost in sporočila pomembnih Slovencev, ki so bili sicer na svetonazorsko različnih položajih, toda gledali so naprej v svojem času, ki je danes naš čas. Imena in položaj teh Slovencev sicer niso naglavna stvar, so pa nekateri  bili pomembni oblikovalci narodovega prebujanja,  ravnanja in razumevanja dogajanj tako v slabem kot v dobrem, zato je zaradi nas samih dobro, da se včasih spomnimo na Primoža Trubarja, Tomaža Hrena, Linharta, Prešerna, Cojza, Slomška, Jurčiča, Jegliča, Blajwajsa, Cankarja, Puha, Majstra, Korošca, Rožmana, Franca Rozmana, Karla Destovnika, Balantiča, pohorski bataljon, Kocbeka, Kidriča, Kardelja, Smoleta-Božička, Bučarja, Kučana, Šuštarja, Drnovška in časopisa Mladino, ter Novo revijo. Koristi lahko tudi študiranje Stare zaveze. Namerno sem začel s Trubarjem in Hrenom. Prvi je vodil reformacijo, drugi protireformacijo. In še danes so naše »elite« na podobnih okopih.

Zato, ne smemo pozabiti številnih anonimnih Slovencev, ki so skozi mnoga pokoljenja gradili pogoje za osamosvojitev. Rezultate njihovega verovanja, odrekanja in dela si lasti mlajša generacija  veteranov»osamosvojiteljev«, ki do sedaj še niso pokazali pretiranega razumevanja in skrbi za državljane. Upam si  trditi, da so nekateri pozabili za kaj so se zavzemali  pred osamosvojitvijo, zato jih ne omenjam.  Prav oni so odgovorni za nastanek  družbene praznine, ki jo zapolnjujemo z zdrahami, pritlehnim politikantstvom, zmanjševanjem socialnih pravic državljanov in zanemarljivo prepoznavnostjo  Slovenije, nižje celo od tiste, ki jo je imela v času, ko je bila del Jugoslavije.

 Na koncu leta si želimo boljšega v naslednjem letu. To je sicer formalizem, saj koledarski konec leta ni mejnik v življenju, ki teče svoj čas. Večina ljudi naj bi bila umirjeni optimisti, torej želi boljše sebi in drugim, pri tem pa ima zadržek. Naj ne bo slabše kot je bilo, pa bo dobro! Takšno razmišljanje gre v korist tistih, ki jim pravimo tajkuni, lopovi, politikanti in podobno. Nič nam ne pomaga če vpijemo: Vse je zanič, vsi kradejo, tako ne gre več naprej. Kričanje in pozivanje na barikade (ulico), zagovarjanje  rigidnih kaznovalnih ukrepov ne bo izboljšalo družbe.

V Sloveniji je razvoj demokracije zastal. Demokracija je med drugim tudi pravica državljanov, da na volitvah izberejo predstavnike strank ki bodo v njihovem imenu in za njih izvrševali naloge in obljube sprejete in dane na volitvah. Ne glede na pripadnost političnemu polu pa so vladajoče stranke za mnenja in pobude državljanov v obdobju med  volitvami velikokrat nezadostno občutljive. Zato je družbena aktivnost  posameznika in združevanje idej, hotenj, znanja in vrednot v nevladnih organizacijah in društvih edina realna možnost državljanov, da nenehno vplivajo na odločitve oblasti in večajo prostor demokracije.

 Potrebno je okrepiti delovanje civilne družbe, ki edina lahko zagotovi razvoj in zaščito človekovih pravic, naravnega okolja in preprečijo »revolucionarne« namere ljubiteljev oblasti.

 Kaj nam prinaša leto 2011 kot začetno leto drugega desetletja XXI stoletja? Nihče tega ne more napovedati. Bilo bi napačno, če bi rekli: Bo, kar bo, oziroma se predali »toku zgodovine«. Nekaj moramo želeti, imeti vizijo, predvidevati in ne na koncu tudi verjeti. To pomeni, da moramo imeti osebne cilje, jih udejaniti v skupnih ciljih v družini, lokalni skupnosti,  državi in Skupnosti evropskih narodov, ki jim pripadamo. 

 Ivan Herbert Kukec - Ivek