V rokah Petra Jančarja iz odpada nastajajo umetnine

Izjemno zanimivo je obiskati Petra Jančarja, ki ima skupaj s soprogo Cvetko in sinom Petrom, ml., svoj dom »stisnjen« med trgovskim središčem Maximus in reko Muro. Tam, kjer se je nekoč na njegov dom naslanjala klavnica Mesne industrije Radgona, z ene in odkupna postaja kož za usnjarsko predelavo z druge strani, je sedaj bistveno bolj mirno, a kljub temu je pravo doživetje videti, kaj vse lahko ustvari človeška roka, ob tem pa prisluhniti žvrgolenju neštetih ptičjih vrst. Petrov dom se "naslanja" tudi na novi betonski varovalni zid, ki so ga pravkar končali, da bi varoval mesto penine in sejmov Gornjo Radgono pred poplavami. Jančar enostavno živi s tem kotičkom Gornje Radgone, kjer so nekoč hodili samo graničarji JLA, kajti na drugi polovici reke Mure je že sosednja Avstrija. Za Petra je ogledovanje pretoka reke Muri in poslušanje njenega šumenja, pravzaprav nenadomestljivo opravilo. Iz svojega dvorišča si je sicer že davno uredil izhod do reke Mure. Še več, izdelal si je nekakšne stopnice, da ima tako še lepši pogled na tekočo reko, tiho in mirno lepotico, ki včasih podivja in ogroža vse pred seboj.

Doma ne menja za nobeno vilo

"Tukaj živim, lahko rečem, od rojstva. Mura mi je nekak sinonim za življenje. Glejte; reka teče in se ne vrne. Takó je z našim življenjem. Vse je minljivo. Vse enkrat odsluži svojemu namenu. Tukaj ob Muri imam svoj dom, kjer z družino zadovoljno živim. Ob gradnjah so mi ponujali, da bi se izselil na boljšo lokacijo. Nisem se vdal. Tu mi je lepo in ne bi zamenjal za nobeno vilo," nam je razlagal prijazni in prijetni gospodar, ki nam je razkazal tudi svoj ustvarjalni umetniški atelje, še posebej dvorišče svojega doma, kjer si je možno ogledati bogastvo njegovih stvaritev, katerih se ne bi sramovali niti akademski umetniki. Pri svojih sedemdesetih letih življenja je že veliko zanimivega storil in ustvaril. Kot ključavničar, v nekdanjem Gorenjevem gigantu Elradu je bil zaposlen kot izdelovalec prototipnih delov za proizvodnjo anten in profesionalne tehnike, kar pomeni, da ima rad delo s kovino. Zato ni čudno, da je na vsakem koraku videti kovinsko skulpturo, katera je nastala iz odpadnih delov. Samouki umetnik Peter nedvomno zna vdihniti dušo vsakemu predmetu. A skulpture ne nastajajo samo iz kovinskih delov, pač pa tudi iz lesa.

Veliko tega naš sogovornik ustvari iz korenin dreves, v katerih vidi določen lik, ki ga nekoliko obdela in razstavi na svojem dvorišču. Peter pa ni samo ustvarjalec skulptur, je tudi slikar. Njegove slikarije, stare s slamo krite lesene cimprane domačije, krasijo njegov dom, veliko pa jih je odrajžalo prek meje, tudi v Ameriko. Slika po navadi po naročilu, za določena praznovanja življenjskih in drugih jubilejev. Opravljal je tudi pozlatitve nabožnih kipov. Veliko bi še lahko zapisali o njegovem likovnem ustvarjanju, največ pa vsekakor povedo njegove slike in skulpture. Gre za občudovanja vredne umetnine, ki potrjujejo, kaj vse zmore človeška roka, če je volja in talent. Peter oboje nedvomno ima, saj je popolni samouk ustvarjalec v tej svoji umetniški ustvarjalnosti. In kot pravi, s svojim ljubiteljskim ustvarjanjem, kljub letom, ne misli odnehati.

Foto: Ludvik Kramberger