130 let od smrti Franca Miklošiča

7. marca mineva 130 let od smrti veličine slovenske in svetovne znanosti, jezikoslovca, slavista, filozofa in odvetnika dr. Franca Miklošiča. Ob tej priložnosti je pred 130 leti tedanji osrednji politični časnik na Slovenskem Slovenec objavil vest: »V soboto dne 7. t. m. ob 9. uro zjutraj je umrl na Dunaji slavni naš rojak gospod dr. Fran vitez Miklošič, tajni cesarjev svetovalec, bivši rektor in profesor slovanskih jezikov na dunajskem vseučilišču, član cesarske akademije ved na Dunaju, akademij v Parizu, Berlinu, Pragi, Budimpešti, Monakovem, Peterburgu, Krakovu, Kodauju, Bukrešti, Zagrebu, Belgradu, Rimu in mnogih drugih učenih društev, odlikovan z raznimi redovi, previden s sv. zakramenti za umirajoče v 78. letu svoje starosti. Bolehal je od lanske jeseni, nevarno zbolel pred jednim tednom. Pogreb je bil danes popoldne ob 2. uri. »Slovenska Matica« je položila venec na njegovo krsto. Rodil se je 20. nov. 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, kjer se je učil v ljudskih šolah, v I. in II. latinskem razredu v Varaždinu, potem v III.-VI. v Mariboru, pozneje v Gradcu, kjer je 1. 1837 postal doktor modroslovja, I. 1840. pa na Dunaji doktor pravoslovja. Na Kopitarjevo prigovarjanje je vstopil v pridvorno knjižnico, bavil se z jezikoslovjem, osobito slovanskim ter bil skriptor od 1844. do 1862. leta. L. 1848 je postal na dunajskem vseučilišču začasni, 1. 1850 stalni profesor staroslovenščine, akademik in dekan, pozneje predsednik pri učiteljskih skušnjah za srednje šole itd. S sedemdesetim letom je stopil v pokoj, a čvrst na duhu in telesu je ostal vedno delaven na znanstvenem polju, na katerem slovi kot prvak v vedi staroslovenski. Član gospodske zbornice je v političnih vprašanjih glasoval z nemškimi nam nasprotniki. Slavnega pokojnika življenje in slovstveno delovanje so opisali g. J. Navratil v dr. J. Bleivveisa "Koledarčku" leta 1854 (s sliko v mladosti), g. Anton Trstenjak jako obširno povodom njegove sedemdesetletnice leta 1883 v letopisu "Slovenske Matice" (s sliko iz starosti) in prečast. gosp. kanonik J. Marn v "Jezičniku" leta 1888. Miklošič je bil dika učenosti in prvi slovanski jezikoslovec sedanjosti, na katerega smo bili Slovenci ponosni. Naj v miru počiva!« (Dr. Franc vitez Miklošič, Slovenec, Političen list za slovenski narod, letnik XIX, štev. 55, 9. 3. 1891, str. 5)

Iz objavljenega nekrologa lahko razberemo glavne poudarke iz življenja rojaka, ki je kot znanstvenik in jezikoslovec dosegel svetovno slavo, saj se mu je klanjala tedanja pa tudi današnja znanstvena elita. Franc Čuš, prof. zgodovine in geografije na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer, je ob tem v zapisu, ki ga objavljamo spodaj, povzel Miklošičevo življenje. Žal jim letos na šoli, ki nosi Miklošičevo ime, zaradi znanih razmer razen projektnega dneva na daljavo in položitev cvetja pred spomenik na Miklošičevem trgu ni uspelo izvesti še več aktivnosti.

Bil je najstarejši od devetih otrok

Franc Ksaver vitez Miklošič se je rodil 20. novembra 1813 v kraju Radomerščak pri Ljutomeru v družini vinogradnika Jurija Miklošiča in Marije Miklošič, rojene Zobovič. Bil je najstarejši od devetih otrok. Leta 1819 se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče kupil skromno, s slamo krito hišo ter v njej odprl gostilno, obenem pa je začel trgovati s soljo in kmetijskimi pridelki. Hiša, v kateri je živel z družino, je pogorela v velikem požaru leta 1827. Oče je sicer postavil novo hišo, a ogenj je še dvakrat uničil njihovo domovanje. Jurij Miklošič ni imel posebne sreče niti v kupčiji. Ko je leta 1848 umrla mati Marija, je njihov dom prišel v tujo last, zato se Franc Miklošič ni več vračal v svoj rojstni kraj. Prvo polovico 19. stoletja, čas Miklošičeve mladosti, so zaznamovala močna narodna gibanja, vojaški spopadi za evropske prestole, uveljavljanje pravic maternega jezika malih narodov. Slovenci, ki jim je večnacionalna habsburška monarhija odrekala državotvornost in samostojnost, pa so bili zelo zavedni in so si prizadevali za narodnostno in jezikovno združitev ter neodvisnost. Miklošič je po končani osnovni šoli v Ljutomeru šolanje nadaljeval v Varaždinu. Učni jezik je bil latinščina, kajkavščina pa se je uporabljala kot pomoč pri dodatnih razlagah. Po dveh letih šolanja v Varaždinu se je preselil v pretežno nemško govoreči Maribor.

Bil je vedno odličen dijak, v vedenju pa mu niso priznavali najboljših ocen. Ker se je dobro in z lahkoto učil, mu je ostajalo dovolj časa tudi za mladostne razposajenosti. V ta čas spadajo tudi njegovi prvi poskusi pesniškega ustvarjanja. Na mladega gimnazijca so z domoljubjem vplivali tudi nekateri duhovniki in narodni buditelji iz Slovenskih goric (Vrazov sorodnik in hkrati ljutomerski dekan Mihael Jaklin, miklavški župnik Štefan Modrinjak, radgonski kaplan Peter Dajnko, lovrenški župnik Anton Krempl in drugi). Po končanem dvoletnem študiju filozofije se je odločil za študij prava, ki ga je končal v štirih letih. Vendar pa ga ta študij ni posebno zadovoljeval. Pravo je študiral zato, da bi si zagotovil vsakdanji kruh. Po končanem študiju prava se je ponovno posvetil filozofiji in bil 23. junija 1838 promoviran za doktorja svobodnih umetnosti in filozofije.

Dekan dunajske filozofske fakultete in rektor dunajske univerze

Kasneje se je kot sedemdesetletnik spominjal graške dobe z naslednjimi besedami: »V Gradcu se ta ljubezen do slavenščine neje zgubila; kovali smo velikanske osnove. Vraz imel bi spisati primerjajoč slovar, jaz pa primerjajočo slovnico slavenskih jezikov. Občenje z Poljaki vo Gradcu interniranimi podpomagalo je delovanje.« Po opravljenem doktoratu je prosil za mesto profesorja filozofije v Innsbrucku, ki pa ga ni dobil, zato je septembra leta 1838 odšel na Dunaj. Že leta 1840 je postal doktor pravoznanstva, vendar pa na tem področju ni bil kdo ve kako uspešen, saj je kot pravnik zagovarjal predvsem pošteno načelnost. Študij jezikoslovja ter druženje s Kopitarjem in Vukom Karadžičem ga je vedno bolj privabljalo v slavistične kroge. V letih 1842/43 je za dobrega pol leta nadomestil cenzorja Kopitarja. Ko je Kopitar leto dni zatem umrl, je bil Miklošič imenovan za pomožnega cenzorja za slovanske in romunske tiske, že pred tem pa je začel delati v dvorni knjižnici na Dunaju. V prošnji za to delovno mesto se je takole predstavil: »Zna ne samo klasične jezike, ampak tudi sanskrt in novo grščino, govori italijansko, francosko in angleško in si je že celo vrsto let neutrudno prizadeval, da bi si pridobil temeljito znanje vseh slovanskih narečij.« Revolucionarno leto 1848 ga je pritegnilo v politične vode. Nekaj dni po ustanovitvi političnega društva Slovenija v Gradcu je bila ustanovljena tudi Slovenija na Dunaju in Miklošič je postal njen predsednik. Šlo je za nepričakovano in kratko politično dobo v Miklošičevem življenju, ki ni bila značilna zanj, zato se je hitro vrnil v znanost. Ena izmed redkih pozitivnih posledic revolucije je bila ustanovitev slavistične katedre na dunajski univerzi leta 1849. S tem se je začelo plodno Miklošičevo znanstveno delo, ki je trajalo nepretrgoma več kot štirideset let. Sodobniki so mu priznavali, da je nesporna avtoriteta na področju jezikoslovne znanosti. To pa mu je omogočilo, da je bil na Dunaju tri študijska leta dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa je bil izvoljen za rektorja dunajske univerze.

Miklošič imel zelo velik vpliv na slovenske izobražence

Z vprašanjem jezika se je Miklošič soočil že v graških letih, ko je kot študent bral Kollarjev spis O literarni vzajemnosti med raznimi plemeni in narečji slovanskega naroda, ki ga Vraz celo imenuje evangel. Kljub Vrazovim pesniškim uspehom in Gajevi ilirščini se Miklošič nikoli ni odločil za ilirizem, prav tako pa svojega vzhodnoslovenskega jezika ni nadomeščal s hrvaškim kajkavskim ali osrednjeslovenskim kranjskim jezikom. Podobno kot Slomšek, Krempl in Anton Murko se je zavedal, da je potrebno oblikovati enotni slovenski knjižni jezik, to je kompromis med osrednje- in vzhodnoslovenskim knjižnim jezikom, kompromis med kranjščino, štajerščino in prekmurščino. Med prvimi je postal pozoren na Miklošičevo široko slavistično razgledanost in znanje knjižnični prefekt grof Dietrichstein, ki je ob Miklošičevi prošnji za službo zapisal, da je ta tako skromna kot on sam, čeprav Miklošiča najbolje priporoča njegova znamenita ocena Boppove gramatike, ki kaže, da se bo razvijal v odličnega jezikoslovca, od katerega lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še druga velika dela, ki bodo po besedah dvornega svetnika Kopitarja vzbudila pozornost. Po izvolitvi v kromeržiški državni zbor je leta 1849 sodeloval pri zasnovi nove ustave. Zanimala sta ga predvsem šolstvo in znanost in s temi vprašanji se je ukvarjal vse do upokojitve. Franc Miklošič je najtesneje povezan tudi s slovenskim jezikoslovjem. Omenja se ga kot preučevalca zgodovine slovenskega jezika in slovenskih narečij, izdajatelja najstarejših slovenskih pisnih dokumentov, utemeljitelja splošno slovenskega knjižnega jezika, preučevalca slovenskega besedja, imenoslovja, slovaropisca in izdajatelja slovenskih šolskih knjig. Poenotenje slovenskega knjižnega jezika s sprejemom tako imenovanih novih oblik je v veliki meri uspelo predvsem zato, ker je imel Miklošič zelo velik vpliv na slovenske izobražence. Nove oblike so sprejeli tako v slovenskem alpskem in panonskem jezikovnem prostoru kot tudi v obrobnih slovenskih predelih, med katere je sodilo Miklošičevo vzhodnoštajersko jezikovno področje. Miklošič je izdal tudi jezikoslovne, zgodovinske, prazgodovinske in etnografske spise svojega učitelja, prijatelja in predhodnika Jerneja Kopitarja. Manj znana pa je njegova vloga pri prevajanju Svetega pisma, sicer ne kot aktivnega prevajalca, ampak je k temu delu spodbudil druge slovenske prevajalce.

Umrl je 7. marca 1891 na Dunaju, kjer je tudi pokopan

Miklošič je vse svoje življenje imel družino, ki je ni izpostavljal javnosti. Poročil se je leta 1852 s Cecilijo von Eichenfeld, ki je izhajala iz znane dunajske družine znanstvenikov. Rodila sta se jima dva sinova, Moritz in Franz, ki sta podedovala plemiški naziv. Kljub zaposlenosti z znanstvenim delom je imel do družine pristen odnos. Upokojil se je leta 1885, a do smrti nadaljeval z znanstvenim delom. Največji slovenski znanstvenik 19. stoletja je umrl 7. marca 1891 na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Kasneje se je priimek Miklošič na Dunaju izgubil, saj je imel Moritz dve hčerki, Franz pa ni imel otrok.

Dr. Francu Miklošiču so priznavali zasluge za razvoj znanosti v najvišjih političnih in znanstvenih krogih druge polovice 19. stoletja. Cesar Franc Jožef I. ga je povzdignil v plemiški stan in ga imenoval za dosmrtnega člana gosposke zbornice. Imenovan je bil za cesarsko-kraljevega dvornega svetnika, viteza Leopoldovega reda, viteza cesarskega ruskega reda sv. Ane, člana dunajske akademije znanosti in umetnosti, francoske akademije, člana berlinske, zagrebške in krakovske akademije, člana znanstvenih društev v Göttingenu in Kopenhagnu, dopisnega člana petrograjske akademije, člana kraljevega češkega društva znanosti, častnega člana zgodovinskega društva na Štajerskem in v Zagrebu, univerze v Harkovu, Matice Slovenske v Ljubljani. Za zasluge v znanosti je prejel priznanja številnih evropskih držav, med drugimi sta ga odlikovala ruski car in srbski kralj. Postal je tudi častni član mesta Ljubljana in Ljutomer. Imel je stike z najpomembnejšimi znanstveniki tedanje dobe, na katere je s svojim delom tudi vplival. Petar Petrović Njegoš, Vuk Karadžić, Vatroslav Jagić, Jernej Kopitar in Stanko Vraz so samo nekateri Miklošičevi znanstveni sopotniki.

Poleg njegovih znanstvenih del ohranjajo spomin nanj tudi številna spominska obeležja. Na rojstni hiši v Radomerščaku je radomerska občina leta 1928 na njegovi rojstni hiši v Radomerščaku odkrila spominsko ploščo. V Ljutomeru so postavljeni trije doprsni kipi: na Miklošičevem trgu, Glavnem trgu in pred Gimnazijo Franca Miklošiča. Na Miklošičevem trgu je tudi spominska plošča. Doprsni kipi so postavljeni tudi na Slomškovem trgu v Mariboru pred sedežem Univerze, v Ljubljani na Miklošičevi cesti in na Dunaju v sklopu tamkajšnje Univerze. Ob 200-letnici rojstva, leta 2013, je bil organiziran dvodnevni znanstveni simpozij, na katerem so se zbrali prispevki v zborniku; posnet je bil polurni film Franc Miklošič, človek in znanstvenik; izdana je bila knjiga Pravljice iz Bukovine, zbirka romskih pravljic, ki jih je zbral prav Franc Miklošič. Gimnazija Franca Miklošiča, ustanovljena leta 1963, goji spomin na slavnega rojaka tudi z organizacijo vsakoletnih Miklošičevih dni v času obletnice njegovega rojstva. Dijaki obiskujejo njegovo rojstno hišo v Radomerščaku in grob na osrednjem dunajskem pokopališču. Ob priložnosti spomina na okroglo obletnico smrti so dijaki v obliki projektnega dne spoznavali Miklošiča kot zgodovinsko osebnost, jezikoslovca, poliglota in znanstvenika.