To idejo sem že nosila v sebi nekaj let. Nekoč so mi bralci mojega bloga rekli, da naj napišem nekaj o sebi, o tem, kako sem prišla v Slovenijo. Uspelo mi je napisati deset tisoč besed, dobila sem določene preference od znane slovenske knjižničarke, kateri sem pošiljala poročila za šolski knjižni klub, ki sem ga vodila v šoli. Opogumljena sem poslala svoje delo na nekaj založb. Moj pogum je hitro izpuhtel, ker so me vse zavrnile, nekatere so napisale razlog, druge ne - in zadevo sem opustila oziroma skrila nekam v predal. Neka založba mi je predlagala, da bi me dali na čakalno listo, ki bi trajala dve leti. Potem se je zgodil literarni večer: Kamenko Kesar in najina stava, da v roku šestih mesecev moram napisati knjigo, drugače njemu in njegovi ženi plačam teden bivanja v termah…Sicer o tem sem že pisala, ne bi se rada spet ponavljala. Najbolj je kriv drugi val korone. In praznina, pomešana s tesnobo, ki sem jo morala nekako zapolniti s pisanjem. Besedilo sem poslala eni od najbolj znanih urednic v Sloveniji, ki ureja knjige Kamenku Kesarju in mi je dala zeleno luč. Rekla je, da je berljivo. Rekla je, da ji je všeč. Spodbujala me je, naj nadaljujem in naj imam napisanih petdeset tisoč besed, potem ji spet pošljem. Bila je prijetno presenečena, ker sem poslala to že čez en mesec. Ni vedela, da sem deloholik in če nekaj obljubim, to tudi storim… Računalnik mi je sešteval besede in ko sem jih imela več kot petdeset tisoč, sem svojo knjigo poslala v ogled urednici. Skoraj dva meseca sem čakala na njen odziv, čeprav se ji ni mudilo. »Vau«, mi je napisala: »Dobra zgodba. Ne moremo pa tega izdati, ker te knjige ne gre dati v noben projekt.« Kaj pa sem si mislila, ko sem poslala svojo knjigo v uredništvo Mladinske knjige? Saj to je najboljša založba v Sloveniji. Nisem se predala. Spet sem poslala na nekaj založb. In zanimivo, da se je za mojo knjigo odločila založba, ki me je pred tremi leti zavrnila. Imeli so projekt Slovenski avtorji in izmed tristo poslanih del so jih izbrali petindvajset. Ostalih 275 so zavrnili. Še sama ne vem, kako je moja knjiga pristala med njimi. Vsekakor se je moja vztrajnost obrestovala. In to, da sem začela verjeti vase. Ko sem shranjevala besedilo, sem dala prvo besedo, ki me je prišla na misel: Življenje. Mislila sem, da si bom to zapomnila. Pozneje sem razmišljala, kako bi poimenovala knjigo. Všeč mi je bil naslov Slovenska rapsodija in sem že to v enem od blogov napovedala, ampak je moja urednica rekla: «Ne, ne tega…« Nič drugega mi ni prišlo na misel. In je tako tudi ostalo: Življenje. Preprosto in učinkovito. Ko sem dobila deset izvodov knjige po pošti domov, sem bila evforična. Ravno smo bili na poti v Ljutomer in sem se peljala s takšnim bebavim obrazom. S takšnim obrazom sem tudi prišla v trgovino, plačala sem z gotovino (česar navadno ne storim nikoli) in sem izgubila štiriintrideset evrov, ki sem jih dobila nazaj za vračilo, neznano kje. Kar na jok mi je šlo…Kako sem lahko bila tako raztresena in neumna…Potem sem pomislila: pa ne morem se sekirati zaradi tega! Knjigo sem danes dobila! Ne more mi teh izgubljenih 34 evrov pokvariti tega čudovitega dneva! Dneva, za katerega sem si tako prizadevala in toliko garala. Spominjam se, kako sem se zbujala zgodaj vsako jutro med korono in pisala…Ker so otroci še spali in računalnik je bil prost. Ali sem pisala dolgo v noč, ko so otroci že pali in…računalnik je bil prost; saj jih imamo pet, samo ravno toliko je otrok pri hiši in sem se večkrat morala obrisati pod nosom. Razen če sem imela zoom konferenco. Ah, ne bi raje o tem. Nočemo, da se to ponovi…Čeprav zase že vem, kaj bom delala. Pisala bom drugo knjigo. Imam napisanih že nekaj tisoč besed. Prvi dan na knjigo niti nisem upala pogledati, kaj bi šele brala…Zvečer sem mislila: moram jo prebrati, da vidim, kako se bere kot prava knjiga. Na računalniku vse izgleda čisto drugače. Prebrala sem celo, brala sem do dveh ponoči. Ugotovila sem, da niti ni tako slaba in da se res hitro bere…Bala sem se: a nisem bila preveč odkrita? A nisem se preveč izpovedala? Nekaj sem razkrila, nekaj sem obdržala zase. Nekaj bo umrlo z menoj… Knjiga pa ostane. Vlije mi samospoštovanje, Tako, če bi kdo rekel: ta človek je zdravnik. Podobno se sliši: ta je napisala knjigo. Kar ne morem verjeti, da mi je to uspelo! Napisala sem zgodbo o svojem življenju, ki se je začelo v socialističnih časih, v Sovjetski zvezi, o svojih sanjah, da bi postala astronavtka, o tem, kako sem začela trenirati odbojko in kako je ravno odbojka postala ljubezen mojega življenja. Omenila sem različne dogodivščine, ki so se mi pripetile v življenju, spomnila sem se teh zabavnih in tudi ne tako zabavnih. Opisala sem tudi črno plat vrhunskega športa. Nisem mogla iti mimo svoje ljubezenske zveze, ki je zaznamovala moje življenje. In tudi o tem, kako je prišlo, da sem prepotovala pol sveta, pristala pa v najmanjši državi in še v najmanjši vasici. In kako sem spoznala mojega moža. In kako sem rodila svojih pet čudovitih otrok. To je tako. Na kratko. Knjigo si lahko izposodite v knjižnici, ali kupite v knjigarni.