Praznovala sem rojstni dan. Zadnjo štirico. Sicer sploh nisem imela namena ga praznovati – kdo pa praznuje zadnje leto pred abrahamom? Presenečenja so se vrstila vse po vrsti: od tajske hrane za kosilo do torte z grškim jogurtom. Bil je tudi koncert s kitaro in ukulelami. Moj osemletnik se je naučil akordov od Imagine Dragons za moj rojstni dan. Ker zna, da jih rada poslušam. Starejše so prevzele kuhinjo in mi ni ostalo nič drugega, kot da jih opazujem. Saj nisem sedela brez dela: če začneš s čiščenjem hiše, enostavno ne moreš nehati, dokler nisi zadovoljen ali na smrt utrujen ali te preseneti kakšen obisk. Čistila nisem zgolj za voljo rekreacije in dobrega občutka – dobim namreč kar dvojne obiske iz Ukrajine. Zadnje dneve sem se bolj ukvarjala s promocijo knjige in tem, kaj bom oblekla ter se naspala, kot s čim drugim. Saj ne, da ne bi šla na vrt in ne bi kuhala - to sem, ampak delala sem to brez posebne energije. Sledilo je svečano kosilo na prelepem kraju. Po pravici povedano, pri nas to ni v posebni navadi: kar dosti nas je, in to prinaša kar precejšnji strošek. Ampak je to tako lepo: se obleči in peljati nekam na kosilo z dvema avtoma! Se počutim krivo, da me zaradi predstavitev knjige ni bilo dosti časa doma in mlajša otroka odpeljem v kino. Ta čas se posvetim svojim najboljšim opravilom: nakupovanju in kavici s prijateljico. Ne rabim absolutno nič, v prepolni omari že tako težko pridem do oblačil. Nekaj sem jih dala na stran in mi jih je uspelo prodati po simbolični ceni, ampak še vedno se moram kar močno potruditi in uporabiti tudi svoje mišice, da premaknem nekaj obešalnikov da pridem do željene obleke. Nič ne de – potrebujem novo omaro. Malo večjo. V trgovini zagledam komplet v lila barvi – moram ga imet! Te barve se izogibam, imam namreč občutek, da mi ne pristaja. Sedaj se mi zdi, da se odlično poda in k mojim očem in k moji temnejši polti. Vzamem brez premisleka. Potem se zgodba ponovi v drugi trgovini in v tretji, v tretji že pod budnim očesom prijateljice. Mama, saj imaš kakšnih deset kopalk. Ne rabiš več. Jaz imam samo dvoje. Glej, pikica moja, ti vsako leto rasteš in ti moram kupiti nove kopalke. Jaz pa lahko kopalke nosim kar nekaj let. Pa rdečih nimam, ji poskušam modro razložiti. Ni res. Ker si vsako leto kupim novo kolekcijo na začetku sezone in na koncu, ko so v akciji. In takrat, ko se mi nekatere kopalke vidijo. In ni res, da ima samo dvoje kopalk. Ima jih kar več, še od sestric. V četrti trgovini zagledam športne copate, ženski model – poudarjam - ženski model s številko 42. Poskušam jih obuti – in so mi celo prav. Ne razmišljam preveč, takoj jih vzamem. Večinoma si kupim moški model, ker težko najdem copate za svoje velikanske noge. V trgovinah s čevlji prvo vprašam prodajalko, ali imajo katerekoli ženske čevlje z mojo številko in mi v devetdesetih odstotkih odgovorijo, da na žalost vse modele imajo do številke 41. Kakšna diskriminacija! Naj si odrežem prste? Saj se vam ni treba opravičevati se, ste zgolj prodajalke. Ko pa najdem svojo številko, si kupim kar po tri pare. Sedaj bom cela važna pohajkovala v copatih v roza barvi. Danes je res moj srečen dan! In še dobim jih s trideset procentnim popustom! Zapravim več kot sto evrov in brez slabe vesti stvari dam v veliko torbo. Razen copat, ker te imam v škatli. A rabite vrečko. Ne, hvala. Mislim si, zakaj bi kupovala vrečko, če jih doma imam milijon. Ker mož dela na firmi, ki izdeluje vrečke. Jaz pa jih nikoli nimam s seboj. To se mi potem kaznuje. V temi in dežju vzamem stvari ven iz prtljažnika in po nekaj času ugotovim, da mi manjka ena majica v lila barvi. Joj, upam da je nisem je pozabila v trgovini. Stopim ven in najdem jo pri avtu, celo premočeno od dežja na zemlji. V mislih preklinjam svojo židovsko ali gorenjsko podzavest – saj ni važno, ki mi ni dovolila kupiti ene samcate vrečke. Če še k temu dodamo dejstvo, da sem se bosa peljala z avtom, ker sem po kinu šla še na pedikuro in so mi dali copate, čeprav ne vem, če bi jih lahko takole imenovala. Bolj natikače iz blaga. V katerih sem kar pogumno korakala do avta v takšnem dežju in sem pazila, da mi ne bi slučajno kakšen curek vode izbrisal laka z nohta. Enkrat se mi je že to zgodilo in sem bila prav besna. Po pedikuri sem se šla domov tuširat in sem s premočnim curkom vode kar izbrisala lak s palca. Klicala sem svojo kozmetičarko. Ura je bila pozna in je več ni bilo v službi. Povedala mi je številko laka, ki sem ga že takoj naslednji dan tudi nabavila. Oziroma mi ga je nabavila prijateljica. Brez vseh teh anekdot in nerodnih situacij bi bilo življenje kar dolgočasno. Naenkrat nas je bilo v hiši dvanajst. Po dveletnem premoru so prišli sorodniki iz Kijeva in Moskve. Eni z avtom, druga z letalom. Ugotovila sem, da nam hitro zmanjkuje kruha, toaletnega papirja, stolov in krožnikov pa itak imamo premalo – pomivalni in pralni stroj sta delala na polno. Krožnike sem nabavila, kruh seveda tudi, stole pa pač bomo prinesli iz drugih sob… Prvi šolski dan. Že par dni v zbornici je žvrgolelo, kako bo, ko bodo šele učenci prišli v šolo! Učenci so nas pričakali zvedavih ust in radovednih oči. Kako bo letos? Kaj bo novega? Vprašanja so se vrstila. Vsak je imel nekaj minut, da je povedal svoje želje in pričakovanja ter po želji delil kakšno zanimivo dogodivščino s počitnic. Upamo samo, da bo to trajalo. Da bodo otroci in učitelji tam, kamor spadajo – v šoli!