Včasih nam ni za druženje, imamo slab dan. Preseneti nas obisk prijateljice s šopkom rož in čeprav nam ni za obiske, postane ta dan neizmerno prijeten. Klepet, kavica, šopek: samo to nam je bilo potrebno… Prvega septembra vedno občutim rahlo nostalgijo in se spominjam tega, kako so v Ukrajini učiteljice komaj nesle domov rože, ki so jih dobile od učencev. To je bilo nenapisano pravilo: vsak učenec mora prinesti v šolo za prvi šolski dan rože za svojo razredno učiteljico. In so jih nosili. Učiteljica je imela v razredu že pet veder z rožami, ker je bilo učencev veliko in razred se je naenkrat spremenil v cvetličarno. Dišalo je po rožah. Očitno pogrešam ta vonj. Včeraj sem gledala oddajo Zvezdane Mlakar, ki je spraševala znano seksologinjo o zaljubljenosti. Ta ji je odgovorila, da se na začetku resnično zaljubimo v človekov vonj. Ne v vonj po njegovem parfumu ali deodorantu. V vonj njegove kože, šele potem v vse drugo, ker na začetku človeka dobesedno zavohamo. To naj bi delovalo na podzavestni ravni. V Sloveniji smo ženske navajene, da nam moški prinese šopek za obletnico poroke, za rojstni dan in še za valentinovo mogoče. V drugih državah, tudi v Ukrajini, je moški obdaril žensko s cvetjem že na prvem zmenku. Kasneje ji je tako večkrat pokazal s tem ljubezen ali se ji opravičil za nekaj. Moj oče je nekoč prišel domov pozno iz službe – na mizi je bil šopek za mamo, pozabil je nekaj narediti - spet je našo dnevno sobo krasil šopek živega cvetja. Rože so prodajali vsepovsod, po trgovinah, na postajah, včasih so prodajalke zagledale lep mladi par in rekle: Kako sta mlada in lepa! A ne boste kupili šopka za svojo gospodično, mladi mož? Seveda ga je kupil. Tu ni bilo debate. Sedaj mojo hišo krasita kar dva šopka: eden za moj prejšnji rojstni dan in drugi za hčerkino diplomo iz radiološke tehnologije. Moj rojstnodnevni šopek je star že en teden, pa je še vedno lep in noče oveneti (mogoče kot njegova lastnica…) Po navadi se šopku v naši družini kratko piše. Če je na mizi, ne zdrži niti dva dni. Ali je zato kriva mačka, ali mlajša otroka. Na veliki mizi se poleg družinskih kosil, čemur je miza pravzaprav namenjena, dogaja marsikaj: risanje, rezanje, ovijanje zvezkov, igranje igric na računalniku in marsikaj drugega. Včasih je kateri od otrok neroden, prevrne vazo s šopkom, voda iz vaze se razlije po mizi, zmoči nove zvezke ali pravkar načeto risbo. Seveda za tem sledi moja pridiga z nekoliko dvignjenim glasom; šopek, ki je preživel nesrečo, pa najde varno mesto v kuhinji. Sicer ga tam vidim bolj ali manj samo jaz, ampak sem vesela, da mi polepša vsak dan, ko ga zagledam in kuham za družino. Ta teden sem še nestrpno čakala na tretji šopek, ki ga je dobila moja druga hčerka za svojo diplomo iz biokemije. Naslov njene diplomske naloge je bil: Izražanje in čiščenje mutiranih različic antioksina iz cianobakterije.(Upam, da sem prav prepisala…) Včasih se sprašujem, po kom imam tako pametne hčerke Odgovor se sam ponuja, ne da?.. Vse te šopke nam je naredila Romana Fišinger, ki se s tem ukvarja že kar nekaj časa. Ima tudi FB in Instagram profil, Mala roža bouquet@malarozabouquet, na njiju najdete čudovite šopke. Za zavijanje svojih šopkov uporablja japonsko tehniko zavijanja iz papirja, ki je prav posebna. Japonci so v tem zelo napredni. Kot tudi v marsičem drugem. Kaj bi brez rožic? Tega si sploh ne morem predstavljati, ker so tako zelo pomembne v našem življenju…Peti, plesati in gledati zvezde. Deliti nekaj lepega z nekom, ki ga ljubiš. Kako je to lepo, če nekdo misli nate in te razveseli s tako malo pozornostjo, kot je šopek! Moški, podarite svojim ženskam cvetje! Polepšajte jim dan! S tem ga namreč zagotovo polepšate tudi sebi!