Naveličala sem se svoje frizure, ki jo imam že kar nekaj let in sem se čez noč odločila, da nekaj spremenim…Ne barve, barve ne. Ostajam zvesta blond barvi…Zaželela sem si kodre in sem naredila trajno. Po več kot dvajsetih letih. Še prej sem gledala neki film iz obdobja devetdesetih, kjer je igralka imela zelo lepo frizuro: do ramen velike blond kodre. Vzkliknila sem: jaz bi tudi rada takšno. Pa mi je starejša hčerka rekla na to: Mama, vsakič, ko gledaš ta film, rečeš isto. Potem sem pomislila: zakaj pa res tega ne naredim? Spoznam se na zgodbe, da v večini frizerji ne želijo delati trajne na lase, ki so že uničeni od nenehnega barvanja. Prijateljica, ki ima tudi blond lase, mi je celo razlagala, da je dva tedna hodila k frizerjem in jih prosila, da bi ji naredili trajno. Nobeden ji ni hotel tega narediti. Potem je eden popustil in je rekel, naj podpiše, da ga ne bo tožila, če ji bodo lasje izpadli. Je podpisala. In so ji lasje začeli izpadati. V kosih. Zato, mi je rekla – nikar se ne spravljaj k temu. Moja frizerka od mene ni zahtevala tega podpisa, samo PCT pogoj…Med urejanjem frizure sva malo klepetali, koliko se je pač dalo: polovico besed nisem slišala, ker sem bila pod haubo… Potem sem bila prisotna na zoom sestanku, neka učenka je celo mislila, da imam lasuljo…Naslednji dan v službi sem bila kar opažena. Ena učenka iz razredne stopnje mi je rekla, da sem malo smešna. Drugi učenki so moji lasje bili strašansko všeč in je stegovala svoje ročice, da bi se jih dotaknila. Ni mogla. Malo sem počepnila in je šlo… Kaj hočemo. Nekateri so mi napisali pod komentarje na facebooku, da izgledam malo starejša (sicer sem že tako ali tako malo starejša…) Nekateri so mi napisali, da sem kot Marilyn Monroe; nekateri, da izgledam, kot prava dama. Kakorkoli že imam sedaj takšen imidž, katerega se bodo ljudje morali privaditi, hočejo ali nočejo. Včasih ženska potrebuje malo spremembe, a ne ?..Za to sem zagotovo potrebovala pogum. Kot tudi za to, da sem se spravila pisat knjigo v jeziku, ki ni moj materni. Ali za marsikaj drugega. Čeprav se vam zdi, da je bila ta ideja s frizuro kar odštekana in malo nora? Mislila sem tudi na to. V najslabšem primeru bi si porezala lasje in bi imela kratko frizuro pač… Za pogum pravijo, da je glavna vrlina, saj, če ga imamo, si upamo, boriti se tudi za vse druge vrednote, kadar je treba, Pogum ni to, da nekaj vemo, ampak odločitev, ni mnenje, ampak je dejanje. Pogum ni nekaj, kar bi bilo ves čas v nas, ampak je tisto, kar si zgradite, potem ko ste prestali težavno obdobje in odkrili, da navsezadnje ni tako hudo. Pogum se nanaša na odnos in odločnost, s katerimi se posameznik spopada in se odzove na situacijo nevarnosti, strahu ali tveganja. Pogum je tudi človeška vrlina, ki kljub strahu in strahu pred težavami in tveganji, ki jih je treba premagati, mora izvesti dejanje. To je del notranje moči, ki jo imajo posamezniki, da se odzovejo na situacijo, ki vključuje soočenje s strahovi ali tveganji. Mene imajo za kar pogumno, čeprav me je včasih tako grozno strah pred katerokoli svojo odločitvijo. Če se spomnim brez strašnih junakov vojn, ki so zavestno tvegali svoje življenje in celo umirali za to, da so omogočili drugim vojakom zmago – to je seveda pogum, ampak ta njihov pogum meji že na norosti…Ne vem, če bi ravnala enako v teh primerih. Seveda pa se strinjam, da sem pri mnogih svojih življenjskih odločitvah bila kar precej pogumna: oditi s potovalko 2300 km daleč vstran, o tem povedati staršem po telefonu in v drugi državi se naučiti jezika ter dobiti stalno službo. Potem še napisati knjigo o vsem tem. To je skoraj noro, ne da?..