Prebrala sem knjigo Ruski diptih. Bila sem vznemirjena, zaprepadena, presenečena…Nisem vedela, da ima Ljutomer takšno zgodovino…Nisem vedela, da je tako povezan z Rusijo. Knjiga je vezana na sodne spise Okrožnega sodišča v Mariboru in govori o življenju ruske emigracije na širšem mariborskem območju v zgodnjih dvajsetih letih 20.stoletja. »Sredi julija 1923 je poletni dolgčas časopisne realnosti ostro prekinila novica o grozovitem dvojnem umoru v Ljutomeru, ko je hišni sluga Vasilij Černenko v noči s 6. na 7. julij 1923 domnevno v želji nasilne spolne združitve zadavil svojo 26 – letno delodajalko Julijo Ganusovo, nato pa še njenega triletnega sina Rostislava. Soprog in oče, Aleksander Ganusov, strojni inženir, zaposlen pri gradnji železniške proge Ormož – Ljutomer – Murska Sobota, je bil v tistem času službeno odsoten v srbskem Požarevcu.« Zakaj pa je bilo v Ljutomeru v tem času toliko Rusov? Natančno 250. Jugoslavija je po koncu ruske državljanske vojne zaradi tradicionalnih navezav med rusko in srbsko kraljevo družino ter strahu pred širjenjem boljševizma sprejela ruske begunce oziroma emigrante. Vsi ti begunci so bili pod okriljem novega generala bele garde Petra Nikolajeviča Vrangela, ki se je umaknil s svojo vojsko s Krima preko Carigrada v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ruski vojaki so se začeli zaposlovati v orožniških in vojaških vrstah, med drugim tudi v izgradnjo jugoslovanskega železniškega omrežja. Ta brutalen umor se je zgodil ravno v skupini ruskih beguncev in ta dogodek je bil vsekakor politično zaznamovan. Ljutomerčani niso bili pretirano navdušeni nad tem, da so Rusinje hodile v bogatih oblačilih in se obnašale kot grofice, medtem ko je večina domačinov bila bosa, ter da so ruski možje jemali službe Slovencem. Mislili so, da so Rusi moralni izprijenci. »Podoba mlade in negovane Julije Ganusove, ki se je v izbrani opravi sprehajala po ulicah Ljutomera s svojim psičkom, je v ljudeh kot tujek vzbujala močna čustva, pa naj so bila ta pozitivna ali negativna.« Saj res, mnogi ruski prišleki so bolestno negovali nostalgijo za svojo nekdanjo domovino in niso zmogli preboleti poraza v državljanski vojni, emigracije in zaživeti polnega življenja v novem (lokalnem) okolju. V teh siromašnih okoliščinah malomeščanskega okolja so ohranili gosposko vedenje, geste, oblačilno kulturo in komunikacije ter strogo hierarhijo. Kdo je bila umorjena Julija Ganusova? »S fotografije, posnete na prizorišču umora, je razvidno, da je bila Julija Ganusova vitka ženska z lepim in negovanim telesom ter – tako se zdi – azijatskimi potezami obraza…Družina Ganusov je živela v stanovanju št. 61 v središču Ljutomera, v hiši, ki se je dotikala domovanja uglednega odvetnika in slovenskega filmskega pionirja Karola Grossmana.« V obdukcijskem poročilu so po prizorišču umora navedli mnenje, da je bila Julija Ganusova napadena v svoji postelji, od koder je zbežala, potem jo je napadalec podrl na tla, tako si je poškodovala glavo. Čez glavo ji je napadalec potegnil srajco in jo začel daviti. Truplo otroka, ki ga je že bil zadavil, z brisačo obesil gor na železno stranico postelje. Izpoved Vasilija Černenka se je v času sodnega postopka pogosto in hitro spreminjala. Vseskozi je vztrajal pri tem, da je nedolžen, čeprav so vsi dokazi bili proti njemu. Na začetku je sodišče imelo dva osumljenca, drugi osumljenec je bil Ivan Ovčarov, domneven ljubimec Julije Ganusove, s katerim naj bi se zadnji dan svojega življenja sprehajala po Ljutomeru. Proti Ivanu Ovčarovu je bila ovadba hitro zavržena, saj je imel alibi. Osumljenec Vasilij Černenko je cel čas trdil, da je imel rad sina od Julije in je bil v zelo prijateljskih odnosih z njo, zato nikoli ne bi storil takšnega grozodejstva. Ljutomerčani so ponoči slišali krike ženske in otroka, ampak nihče od njih se ni odzval. Ali so bili vajeni kričanja Julije v času njenih histeričnih izpadov ali pa jih je vojna naučila, da se naj brigajo samo zase? Nikoli ne bomo izvedli. Dejstvo pa je, da je Julija, ki naj bi bila grofica Tarnovska, včasih res imela histerične izpade in je celo njen mož prosil svojega slugo, da jo pomiri. Medtem je gola ležala na svoji postelji. Mož od Julije je vendarle vedel za skrivnostno razmerje svoje žene in ko se je vrnil s Požarevca ter se soočil z dvojno izgubo, se je psihično zlomil. Na pričanju je svojega slugo opisal kot potuhnjenega, mrkega in žalostnega človeka in je rekel: »Čutim, da je obtoženec umoril mojo ženo in otroka ravno zaradi svoje mirne in mrke narave.« Sodišče je spoznalo Vasilija Černenka za krivega in njegova poznejša pritožba na razsodbo je bila ničnostna. Vasilij Černenko je bil po razglasitvi sodbe poslan na vešala. Potem ko je Vasilij že odšteval dneve do svoje smrti, se je v koncu novembra 1924 zgodilo nekaj presenetljivega. Vsako leto pred praznikom zedinjenja 1.decembra je takratni kralj Aleksander Karadojevič razglasil pomilostitev. Tako je Vasilij Černenko dobil omilitev svoje kazni: njegova smrtna kazen se je spremenila v dosmrtno ječo, dopolnjeno s postom in temnico vsako leto 6. julija, ravno na tisti dan, ko sta umrla Julija in Rostislav. Poslali so ga na prestajanje dosmrtne zaporne kazni v kaznilnico v Lepoglavi. Potem se je sled za njim izgubila. Najdena so njegova pisma, v katerih vedno trdi o svoji nedolžnosti. Pogreb je bil opravljen s pravoslavnim obredom in ruski begunci so se v svojem pismu zahvalili vsem Ljutomerčanom, ki so bili prisotni na pogrebu. »Zahvaljujemo torej v imenu našega težko prizadetega rojaka inž. Ganusova in v svojem imenu vse ljutomerske gospe in gospodične, ki so obložile krsti z venci in šopki, vsem Ljutomerčanom pa za mnogobrojno spremstvo ubogima žrtvama na pokopališče. Ti izrazi simpatije so nam, beguncem, daleč od rodne zemlje, bili v veliko uteho.« Prav nasedla sem se in sem si mislila, da so Ljutomerčani na koncu res sprejeli ruske begunce, ampak me je prijateljica podučila: Slovenci radi gredo na pogreb, ko se nekaj zgodi in s tem zadovoljijo svojo radovednost. Kakorkoli že je to ganljiva in žalostna zgodba…