Ta teden sem bila v šoli v naravi z učenci na Zreškem Pohorju in sem mislila, da ne bom nič pisala…Nisem imela s seboj računalnika, nisem imela nobene ideje, nisem imela nikakršne potrebe po tem, da bi pisala…Kak je že rekel Lev Nikolajevič Tolstoj: »Če lahko ne pišeš – ne piši.« Bila sem pet dni odrezana od sveta in sem se čisto osredotočila na svojo glavno nalogo: paziti na 19 štirinajstletnikov, kar zagotovo ni bil mačji kašelj. Vrnili smo se čili in zdravi ter negativni (!) mogoče z malo več kondicije in malo več znanja ter spoznanja, da se ni tako hudo nahajati zunaj po šest ur dnevno v mrzlem novembrskem vremenu in da je slabše vreme nikakor ni izgovor, da ne bi kaj počeli zunaj. Zdržali so skoraj cele dneve brez pametnih telefonov in vseh drugih mobilnih naprav. Na razpolago so jim bili telefoni po pol ure dnevno in se je celo zgodilo tako, da so jih nekateri učenci že predčasno vrnili. Ker niso več vedeli, kaj naj z njimi začnejo. A ni to zanimivo?! Ne morem iz svoje kože, da ne bi posvarila staršev. Vsi dobro vemo, da ti telefoni škodujejo otrokovim možganom, da jim uničujejo njihove sive celice v primeru, če jih uporabljajo nekaj ur dnevno, ampak jih damo našim otrokom oziroma to sploh ni več nobena dilema – ti telefoni so kot podaljški njihovih rok in brez njih enostavno ne morejo več živeti. Sicer tako samo mislijo, ampak je res. Mi pa mislimo, da te telefone morajo imeti, saj jih imajo vsi njihovi sošolci. A veste, da celo obstajajo trinajstletniki, ki so komaj zdaj dobili svoj prvi pametni telefon? Vsi dobro vemo, da otroci morajo biti zunaj v vsakem vremenu, ampak jih zavijemo v vato in jim rečemo, da naj ostanejo doma, na toplem, če je zunaj kakšnih osem stopinj in malo prši dež. Vsi dobro vemo, da se otroci morajo družiti in imeti stike s sošolci, ker drugače se ne morejo razvijati v zdrave in polnovredne osebnosti, ampak sedaj, ko so nam dali na možnost obvezno samotestiranje za otroke, ki naj bi bil pogoj za vstop v šolo – marsikateri so na nogah! Jaz že svojemu otroku ne bom škodil! Škodil?! A je to res tako hudo? A boste raje dali otroku najboljši pameten telefon in ga posadili za zaslon računalnika, da se bo učil na daljavo? A se vam ne zdi, da boste tako naredili več škode kot koristi? Celi čas pa trdite, da delate v dobro svojega otroka. Seveda – odločate vi, ampak bi ga lahko vprašali, ali mu je fajn sedeti doma in iskati naloge v spletnih učilnicah, ko se bodo njegovi sošolci v šoli igrali med dvema ognjema in se učili v živo? Kar pa se tiče mask v šolah povem primer mojega devetletnika. Se strinjam - je zelo neprijetna zadeva in jih seveda ne maram, ampak je moj otrok se zaradi tega nič ne pritožuje. Pravi, da pozabi, da ima gor na sebi masko. Se pravi, da ga ne moti tako zelo, da bi ovirala učni proces in je vsekakor boljše biti z masko v šoli kot brez maske doma za računalnikom. V šoli v naravi so vsi učenci opravili samotestiranje brez posebnih težav. Nobeden se ni pritoževal. Moja enajstletnica je bila zadnjič na obisku pri sošolki in jima je mama naročila, naj testirata še ne dveletnega bratca, ki naj bi malo kihal in bil prehlajen. Sta opravili in je bil negativen. Baje se ni niti jokal. Prav smejala sem se doma, ko sem si predstavljala svojo hčerko s prijateljico v vlogi medicinskih sester. Najbolj me odbija, ko so ljudje, ki imajo mogoče samo osnovno šolo in v svojem življenju niso prebrali niti ene same knjige, sedaj so postali strastni bralci – seveda ne knjig, ampak različnih fb strani in forumov. Kdo bi si mislil, da so naenkrat postali tako razgledani in znajo vse razložiti! Še celo na pamet citirajo! Povedo vam vse: o nastanku vesolja in o tem, da je Zemlja v resnici ploščata, naenkrat so postali biokemiki in mikrobiologi: povedo vam o nastanku vseh cepiv in o njihovi škodljivosti, pri tem pa pozabijo, da če se ne bi sami od marsikatere bolezni cepili, jih sedaj niti ne bi bilo. Zanikajo razvoj znanosti, čeprav svojim pametnim telefonom, ki je za njih vir vseh informacij, zaupajo popolnoma. A kako so nastali sploh telefoni? Ali so kot gobe zrasli v gozdu? Če ne bi bilo tega skokovitega razvoja tehnologije v zadnjih desetletjih, bi še vedno uporabljali enciklopedije in telefone na žico. Glede na današnjo situacijo v družbi, bi skoraj bilo boljše tako. Ker takrat, da bi se dokopali do nekaterih željenih informacij, bi morali obiskati knjižnico in prebrati več knjig ali jih vsaj prelistati, da bi našli potrebno. Marsikateremu zagotovo ne bo všeč, kar sem napisala, ampak morala sem. Napisati. Če bi lahko ostala tiho, ne bi pisala. Trenutno berem knjigo o ameriški zdravnici, ki je prečkala puščavo v Avstraliji z domorodci. Piše o tem, kaj so jo oni vse naučili! Kdo bi si mislil? Da jo bodo domorodci odkrili skrivnosti življenja! Pa ne samo tega, kako preživeti pri 43 stopinjah skoraj brez vode in z enim dnevnim obrokom, ki ga sestavljajo včasih takšne živalce, ob katerih vas je že groza, če na njih samo pomislite, ne da bi to sploh jedli. Med drugim so domorodci rekli, da, če človek odkrije pri sebi nadarjenost za določeno stvar, jo enostavno mora razvijati, delati, da postane še boljši v tem in potem deliti to z drugimi. Zato jaz tudi pišem, čeprav dvomim, da kdo še to sploh bere…Avstralski domorodci so rekli, da svet je poln prijaznih ljudi, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in deliti svoje življenje z našim, če jim le dovolimo. Pa še tole mi je všeč: »Modro izbiraj, kajti prav lahko se zgodi, da boš dobil, za kar prosiš.« In ta zadnja misel: »Ne morete pričakovati novih stvari, če ne napravite prostora zanje! Človek, ki odvrže staro prtljago, se počuti mlajšega in tudi videti je tak.« To pa je res zadnja misel, ki mi je bila tako všeč, da jo enostavno morem deliti z vami: »Življenje je samopostrežba. Lahko si ga obogatimo, si dajemo in smo ustvarjalni in srečni, kolikor si dopustimo biti.« Lahko pa smo sami nesrečniki, ki tarnamo čez našo vlado, se pritožujemo nad korono ukrepi, nad vremenom in nad vsem drugim – vedno se najde kaj. Izbira je popolnoma vaša!