Med poletjem je k meni v roke prišla knjiga »Devica, kraljica, vdova, prasica« od Erice Johnson Debeljak in sem jo začela brati. Po petdesetih straneh mi še vedno ni bilo nič jasno, o čem gre v knjigi; iz knjižnice pa so me obvestili, da moram knjigo vrniti in sem jo, ker me ni pritegnila. Na prvo žogo. Iz medijev sem zasledila, da je ta knjiga bila izbrana med najboljšimi knjigami lanskega leta in sem si jo spet rezervirala. Odločila sem se, da jo bom prebrala do konca – saj tako težka že ne more biti; če sem brala Dostojevskega, Gogolja, Černiševskega in Belinskega, bom zmožna prebrati tudi to. Malo sem pogooglala in sem ugotovila, da je zgodba, ki jo avtorica opisuje v knjigi, avtobiografska in pravzaprav zelo pretresljiva. Poistovetila sem se s pisateljico, ker je ona tako kot jaz zapustila svojo domovino in se je preselila v Slovenijo. Čeprav, kdo bi želel zamenjati Ameriko s Slovenijo, če smo bolj natančni Manhattan z Ljubljano? Sama sem se preselila v Slovenijo iz Vzhodne Evrope, to pa je razlika od Amerike -, ampak ljubezen premaga vse…Njen bodoči mož, Aleš Debeljak, pesnik in publicist, ki ga je spoznala v Brooklynu na zabavi slovenskega umetniškega kolektiva, ji je rekel, da v Sloveniji oziroma v Ljubljani ji bo strašno dolgčas, saj to turobno mesto premore samo tri kafiče in tri kina. Ni ga poslušala. Šla je. Naučila se je slovenski jezik, postala prevajalka, publicistka in pisateljica. Rodila je tri otroke. V zakonu sta živela več kot dvajset let. Med obiskom svoje mame v Ameriki jo je presenetil telefonski klic. Javili so ji, da je njen 54 letni mož umrl zaradi tragične nesreče. Še zdaj marsikateri mislijo, da je storil samomor. Odločil se je, da se bo peljal z avtom na Bled. Med potjo je avto ustavil na robu avtoceste in stopil ven. Začel je mahati z rokami. Zbil ga je tovornjak. V trenutku je bil mrtev. To je vse, kar izve. Nemudoma se odpravi na letališče in čez tri ure že potuje. V Slovenijo. K svojim otrokom. Potem o tem napiše knjigo. Brez olepšanja. Tako, kot se je počutila takrat. Kako je preživela. Spomni se vse birokracije, potrebne v Sloveniji za pogreb in vseh mučnih obiskov na občinski upravi, da bi izbrisala njegove podatke oziroma da bi izbrisala njega. Spomni se računa za pogrebne stroške, kjer naj bi med drugim bila omenjena dva evra in pol za copate. Copate za pokojnika? Pa ravno o copatih je napisala svoj prvi blog. O tej slovenski navadi, ki ji kot Američanki ni šla v glavo: zakaj morajo lepo oblečene ženske, ko pridejo k nekomu na zabavo, se preobuti v copate, zakaj učenci morajo sezuti svoje superge in po šoli hoditi v copatih. Sedaj pa še copati za pokojnika… Še vedno ga ljubi. Ne razume. Noče poslušati drugih, ki govorijo o njegovem samomoru. V svoji knjigi se Erika Johnson Debeljak neustrašeno sooči s tabuji smrti in vdovstva, piše o bolečini, občutkih nemoči, zmedenosti, jeze in drugih čustvih, v katera jo je pahnilo žalovanje. Svoje izkušnje o tem, kako živeti naprej in prevzeti nadzor nad svojim življenjem, prepleta z antropološko analizo vdov iz različnih kultur in zgodovinskih obdobij. Spregovori o praksi sežiganja vdov v Indiji – sati, ritualu, ki je bil legalen do 1829 leta, potem pa je bil prepovedan britanskim radžem. V resnici tega rituala kolonialni oblastniki niso prepovedali takoj zaradi strpnosti, spoštovanja ali strahu pred večinsko hindujsko skupnostjo, katere pripadniki so menili, da ta praksa sodi pod versko in ne posvetno zakonodajo ter da predstavlja dejanje velike svetosti, moralne in duhovne energije. In tako je leta 1986 osemnajstletna Roop, ki je bila v zakonu samo dvajset dni in ji je mož umrl v nesrečnih okoliščinah, naj bi domnevno prostovoljno na pogrebni grmadi živa zgorela kot sati. Tako je postala boginja, satimata, s tem pa naj bi obnovila karmično ravnovesje v posmrtnem življenju svojega moža in zavarovala svojo družino. Med sežigom je dvignila roke v zrak. Kako je to grozno! In to se je dogajalo pred kratkim… Knjiga je napisana zelo imenitno in sem si že mislila: ah, kako dobro se je naučila slovenščine! Ampak sem ugotovila, da jo je napisala v angleščini in je knjigo prevedel Andrej E. Skubic. Pisateljica je dejansko potrebovala to knjigo, ker med pisanjem je opravila tako imenovano samoterapijo. Ko enkrat ubesediš dogodke, ti nekako dobijo drugačno težo in potem na njih gledaš kot opazovalec. Doživiš neznansko olajšanje… V svoji knjigi vprašuje, zakaj so ženske bile boljše za umivanje pokojnikov in za njihovo objokovanje…«Mrtvi so strašni, potencialno nevarni, zato dodelimo to nalogo tistim neobvladljivim, nečistim, narobe obrnjenim bitjem med nami, tistim, ki vsak mesec krvavijo in katerih telesa so se sposobna razširiti do neverjetnih dimenzij, da lahko gostijo drugo življenje, in potem, ko napoči pravi čas, eksplodirati, da jim notranjščina izstopi v divjem izbrizgu krvi, izločkov, sluzi, placente. In potem s kancem sreče iz tega masakra izvlečejo dojenčka in nekatere ženske to kataklizmo dejansko preživijo nepoškodovane, iz nje izidejo zmagoslavne in preobražene: in žene v matere, in ljubimke v darovalke življenja.« Nekdo od filozofov je rekel: »Ko odpade vsa navlaka, ostane samo rojstvo, parjenje in smrt…« In kako prav ima!