»Medtem ko pri nas v vrtcih žagajo tobogane s preveč navpično lestvijo, Norvežani postavljajo igrala, ki omogočajo tvegano igro otrok in predstavljajo potencialno nevarnost, s katero nabirajo realna izkustva,« omeni izredni profesor na Fakulteti za šport dr. Gregor Starc. Po navadi imam januarja z učenci v šoli gimnastiko in z njimi tudi sama delam gimnastične vaje in vaje za moč. Po desetih dneh ležanja na kavču in gledanja božičnih filmov ter prenajedanja in posledično nekaj pridobljenih kilogramov mi tudi ugaja malo fizične vadbe. Že po dveh dneh ugotovim, da nimam več glasu, kar se mi pogosto dogaja na začetku septembra in na začetku januarja. Poklicna deformacija ali dodatna obremenjenost glasilk. Učenci so po počitnicah vedno bolj glasni in razposajeni, zato moje glasilke morajo delati več kot sicer. Nimam pa na žalost tako močnega in predirljivega glasa, da bi preglasila dvajset navihanih učencev, zato si pomagam s piščalko. Gimnastika je panoga, ki naj bi bila bazična in v življenju pride vsekakor prav že zaradi tega, da ljudje lažje obvladujejo svoje telo, so spretnejši in manj podvrženi nerodnim padcem. Upala bi si trditi, da je na splošno bolj življenjsko uporabna kot enačbe pri matematiki s tremi spremenljivkami, s katerimi ravno zdaj ubada moja hčerka gimnazijka. In sem zelo ponosna sama nase, da ji lahko pomagam oziroma vsaj vem, za kaj gre. Da ne bi narobe razumeli, nimam nič proti matematiki, poleg fizike je matematika bila eden od mojih ljubših predmetov v šoli. Predmet šport učenci imajo neizmerno radi, posebej v osnovni šoli, čeprav gimnastika še zdaleč ni tako priljubljena. Po stopni priljubljenosti se bo znašla na dnu lestvice za vsemi športnimi igrami z žogo in loparji ter atletiko. V večji meri jo učenci sovražijo … Ker se jim zdi dolgočasna in premalo adrenalinska. Ker morajo stati v vrsti in ponavljati ene in iste vaje. Ker so vsako leto bolj nespretni in že tako preproste gimnastične elementi kot preval naprej in kolo predstavljajo za učence težek zalogaj. Ne govorim pa o stoji na rokah in o premetu naprej. Če spremljam svoje kolege športne pedagoge, opažam, da delajo gimnastiko čim manj že zaradi mnogih poškodb, ki so tako pogoste pri tem športu in morebitnih tožb zaradi tega. Žalostno, ampak je res. Če se spomnite odmevne zgodbe iz medijev, da sta starša učenke tožila učiteljico športa, ker si je njihova hčerka zlomila umeten noht, veste o čem govorim. Na naši šoli so otroci iz pretežno vaškega okolja in na srečo so ohranili naravno radost do gibanja. Z nekaj motivacijskimi besedami se jih da pripraviti, da delajo postopoma vse gimnastične elemente. Za pridno delo dobijo za nagrado športno igro na koncu ure. »A lahko na začetku že nekaj igramo, da se bolj ogrejemo?« me poskušajo prepričati. »Ne bo šlo, na koncu«, ostajam neomajna. Ker dobro vem, da jih tako držim v šahu. Začnemo prvo uro, klasika: prevali naprej in nazaj… »Učiteljica, vrti se mi. Učiteljica, mene dva prsta bolita, ko delam preval nazaj. Učiteljica, jaz sem v drugem razredu imela poškodbo in me je še zdaj strah teh prevalov,«… Nekako jih poskušam prepričati, da vztrajajo. Spomnim se zgodbe učenke pred desetimi leti, ki je tako uživala v prevalih naprej, da smo ji morali dati blazine v krog po celi telovadnici in je naredila kar trideset prevalov zapored. Kje so ti časi? Zvečer moram peljati mlajšo hčerko na trening. »Mama, ne bi šla… Hrbet me boli od prevalov.« »A res? Še ti? Zadnje čase redno hodi na treninge,« si pomislim. Če je res ne bi bolelo, bi zagotovo šla. Naslednji dan mi reče punca, ki trenira odbojko skupaj z mojo hčerko: »Še dobro, da ni šla na trening. Imele smo kar tri poškodbe na treningu.« Očitno so se otroci med počitnicami bolj ukvarjali s Tik tokom in Snapchatom ter igrali računalniške igrice, kot se gibali. Težave z gimnastiko se kar vrstijo. Poškodbe. Težave z gležnjem, ki naj ne bi bila značilna poškodba za gimnastiko. Udarci s kolenom pri preskoku trampolina. Najbolj me je bilo strah ravno tega trampolina. In prevalov letno, ki jim učenci rečejo salto. Nekaterim to gre kar odlično od rok. Sem kar vesela. Skoraj vsi učenci, tudi s prekomerno telesno težo opravijo skok na skrinjo in naredijo potem skok na trampolin ter preval letno. Kar ne morem verjeti…Na začetku pa so s težavo naredili klasične prevale. Včasih me zamika, da bi jim še nekaj pokazala, ampak si ne upam. Nazadnje, ko sem jim pokazala stojo na rokah, me je skoraj leto dni bolelo zapestje in sem potem s težavo gnetla testo za številne jedi … Rečem učencem iz druge triade: »Prinesite kozo, prosim.« Me čudno gledajo in se ne premaknejo. Malo v šali, malo zares povem: »A mislite, da bo koza sama prišla?« Me še bolj čudno gledajo. In se ne premaknejo. Posveti se mi, da ne vedo, kaj je to – koza. Se jim niti ne sanja. Ali pa so že pozabili, ker lani niso bili dosti časa v šoli. In ko so prišli, so morali telovaditi večinoma zunaj … Tako smo spoznali kozo in tudi konja na šir, s katerim smo se kar poslovili in ga odpeljali na odpad. Niti se ne spomnim, kako je ta stvar prišla v telovadnico, točno pa vem, da smo ga uporabili samo enkrat. Ker je neizmerno težek in potrebuješ kar ducat močnih moških rok, da ga sploh spraviš iz shrambe z orodjem v telovadnico in vaje na konju so že dolgo časa izbrisane z učnega načrta, niti malo ga ne bomo pogrešali. Bliža se konec konference in s tem ocenjevanje gimnastičnih vaj na parterju, ampak učencev je vse manj … Izginjajo kot Čarlijevi angelčki … In za to niso krive gimnastične poškodbe, ampak naš dobri novi prijatelj omikron.