Ko pokličeš zvečer človeka, ki ga poznaš le bežno in ga vprašaš, ali bi peljal kombi 640 km v stran, v bližino ukrajinske meje, in to že naslednje jutro, in ti reče, da ja, sploh ni problem. Za trenutek postaneš osupel, in kar ne moreš verjeti, da se to res lahko dogaja. Kako pa služba, ga vprašaš. Ni problem, odgovarja. Bom že vse uredil. Rečeno – storjeno. Saj bi lahko midva z možem sama peljala kombi, ampak jaz si ne upam peljati tako daleč, še posebej kombija ne. Ta človek, ki se je tako hitro odzval - je Borut Svatina, lahko bi mu rekli junak našega časa ali človek z ogromnim srcem. Kombi sem želela vzeti zato, da bi pripeljali v Slovenijo več beguncev iz Ukrajine, če bi bilo potrebno. Če bi se jih več želelo peljati z nami. Odpravili smo se okrog pol devete ure zjutraj, peljali smo se kakšnih sedem ur do mesta Zahony, ki je oddaljeno devet kilometrov od ukrajinske meje. Tam smo še čakali na vlak kakšne tri – štiri ure. Gneča je bila nenormalna: ogromno tujih študentov vseh barv kože, ki so prihajali iz univerz Kijeva ali Harkova, nešteto mamic z otroki... Madžarski prostovoljci so imeli zelo dober nadzor nad dogajanjem, so hodili v zelenih jopičah in pomagali prispelim ljudem: usmerjali so jih na vlake, pomagali s prenočišči, ponujali tople obroke in različne prigrizke ter vodo. Za otroke so celo prinesli vrečo plišastih igrač, ki so jih v trenutku otroci razgrabili….Ko so z vlaka šle mamice z več majhnimi otroki, so policaji jih spremljali, nesli potovalke in celo nekaterim pomagali nesti otroke. Čistilke so neprestano pospravljale smeti in brisale tla ter vse razkuževale…Sicer mask skoraj ni imel da nihče, in za to nobenemu ni bilo mar… Vprašala sem najmanj dvajset ukrajinskih beguncev, če bi želeli iti z nami, ampak večina jih je šla z brezplačnim vlakom do Budimpešte ali so bili že zmenjeni s sorodniki iz Italije, Češke ali Slovaške… Moji sreči ob srečanju s sestro in nečakinjo ni bilo konca, solze so se mi kar ulile… Celo pot nazaj v avtu smo se pogovarjali, dokler nismo več mogli in potem zaspali…Že v kombiju je sestra poklicala svojega moža in sina, ki nista mogla zapustiti države. Rekla sta, da je stanje v njihovem delu mesta zdaj dokaj mirno, ampak vsi vemo, da se to lahko v petih minutah drastično spremeni. Ko je sestra s hčerko bila še v Kijevu, so vsi večkrat šli spat dol v klet, da bi se izognili eksplozijam. Odnesli so tja nekaj stolov in tepih. Do najbližje postaje metroja so imeli kar nekaj kilometrov za iti peš, zato so se raje odločili za klet. Tam je bilo strašansko mrzlo, z vseh strani je pihalo in niso mogli spati. Včasih so kar ostali ponoči v bloku, spali so v sobi, ki ni imela oken – tako so svetovali. Njihova prijateljica je štiri noči spala z otrokom, pokrita z odejo, v kopalni kadi, ker tam je bilo manj možnosti, da prileti raketa. Rekla sta, da je sedaj na Vojenkomatih velika gneča, da se ogromno civilistov želi pridružiti vojski, ampak prvo vzamejo tiste, ki že imajo vojaške izkušnje. Prijatelj od mojega osemnajstletnega nečaka, je stal cel dan v vrsti šest ur in se mu ni uspelo pridružiti vojski. Bil je vztrajen in je to še počel naslednji danž, takrat se mu je posrečilo. Ni to grozljivo? Še prejšnji teden ga je poleg študija zanimalo, kam in s kom bo šel nekam v petek, zdaj pa ga zanima, kako se ravna z orožjem…To je postala njihova sedanjost. Moj svak ima doktorat iz tehniških ved, študiral je v Ameriki, njegov sin je bil zlati maturant, republiški zmagovalec tekmovanj znanja iz zgodovine in geografije, študent kitajščine. Sedaj pa pomagata kot prostovoljca: polnita vreče s peskom in postavljata barikade, izdelujeta molotovke in po potrebi ju pozovejo v bližnjo trgovino, kjer pomagata zlagati živila. Alkohol je v Ukrajini do nadaljnjega prepovedan, za cigaretami in za kruhom so v trgovinah največje vrste. Devet dni nazaj mi je umrla mama in nisem mogla oditi v Ukrajino. Mesto, kjer je živela, se nahaja v bližini Harkova in je bilo v zadnjih dneh močno zbombardirano. Še dobro, da je sestra pravočasno poskrbela za pogreb. Ko pa sta z možem prišla iz Harkova v Kijev, se je začela vojna… Sestra z nečakinjo sta se peljali z evakuacijskim vlakom zelo tiho, v temi in počasi, da ne bi vlak bil viden in postal tarča obstreljevanja. Domov smo prispeli okoli dveh ponoči. Po tem, ko smo se naspali, smo se odpravili na policijo, da bi uredili vse potrebno, namreč pripada jima status begunk zaradi vojnih razmer. V banki sta želela zamenjat ukrajinske grivne, ampak to ni bilo mogoče. Peljala sem ju na kavo in na prekmursko gibanico, ki jo naravnost obožujeta. Kar nista mogli verjeti, da sedita na sončni terasi in srkata kavo, pred dnevi pa sta se še nenehno zbujali zaradi bombnih napadov v kleti in podnevi sta pešačili deset kilometrov do železniške postaje čez celi Kijev, ki so ga medtem nenehno obstreljevali. Naslednji dan sta izvedeli, da je železniško postajo zadela raketa in je gibanje vlakov bilo nekaj časa onemogočeno. Prišli sta pravi čas…Čeprav cel čas je sestra bila v dvomih: ali je prav naredila, da je zapustila moža in sina. Pomagati jima tako ali tako ne bi mogla. Upam, da se ta norija kmalu konča in se bosta združili s svojo družino. Jaz pa bom naredila vse, da pomagam njima in še drugim, ki bi želeli priti v Slovenijo.