Poklicala me je znanka iz Čugujeva, nekdanja mamina soseda, in rekla, da se s hčerko in njeno prijateljico peljejo z evakuacijskim vlakom do Lvova in bi radi prišli v Slovenijo. Ime ji je Sveta, točno tako kot meni, samo v Ukrajini jo redko kdaj kličejo Svetlana, dejansko pa je to eno in isto ime. Ima tri otroke, stare 7, 9 in 22 let. Živela je samo eno hišo vstran od moje mame in ji vedno priskočila na pomoč. Hodila je v trgovino in v lekarno, dvigovala denar na banki, ji dajala protibolečinske injekcije, pila z njo čaj in se pogovarjala. Ko smo prišli k mami v Ukrajino, smo se cele dneve družili z njo in z njenimi otroki. Bila je zelo družabna, vedno nasmejana in prešerno razpoložena. Sedaj je Sveta že več kot eno leto na invalidskem vozičku. Lansko zimo se ji je zgodila strašna nesreča. S hčerko sta se z napihljivim obročem spustili z gore, to je nekakšna moderna oblika sankanja, in jo je zaneslo v drevo. Hčerka je na srečo odskočila. Sledile so operacije za operacijo. Potem rehabilitacija. Čakala je, da jo pošljejo v rehabilitacijski center v večje mesto Harkov, ki je od Čugujeva oddaljen trideset kilometrov. Pred dvema tednoma je cela srečna prišla tja in z navdušenjem vsem razlagala, kako ji že uspeva sami vstati in celo stopiti en korak. Začela se je vojna … V Harkovu so se odvijali nenehni spopadi in bombardiranje. Cel rehabilitacijski center so spravili pod zemljo v zaklonišče. Te dneve so preživljali v nemogočih pogojih. Ampak se ni predala. Pisala mi je, da se drži in upa na najboljše. Njeni starejši hčerki, ki študira v Kijevu na plesni akademiji, jo je uspelo spraviti na evakuacijski vlak. Javila mi je, da se peljejo. Z njimi je še hčerkina prijateljica. Do mlajših otrok ne morejo, ker je cesta od Harkova do Kijeva nenehno pod obstreljevanjem in neprevozna. Mlajša otroka, Sonja in Kiril, se z očetom skrivata v bunkerju v hiši njegovega prijatelja. Na srečo ima ta ženo, ki skrbi za otroka in jima skuha kosilo. Na naslovni sliki sta Sonja in Kiril, ki sta še julija igrala skupaj z mojim sinom, sedaj pa se skrivata v bunkerju. Javila mi je, da se peljejo z vlakom in bi radi prišli k nam. Z veseljem bi jim pomagala, ampak sem ugotovila, da Sveta nima potnega lista za tujino, samo osebno izkaznico. Iz poročil sem zasledila, da z osebno izkaznico sprejema begunce edino Poljska, ostale države zahtevajo geometrijski potni list za tujino. Mogoče jo bodo sprejeli na Madžarskem, in če pride tja, bomo to že uredili v Sloveniji. Ne morejo poslati žensko na invalidskem vozičku nazaj v Ukrajino! Veza z njimi se je prekinila. Nazadnje smo se slišali včeraj zjutraj, ko so prevozili Kijev. Vlak pelje zelo počasi in v temi … Pozneje smo izvedeli, da so prišli v mesto Lvov in so jih odpeljali na Poljsko. Poljski prostovoljci prihajajo z avtobusi na Lvov in peljejo potem begunce takoj v svojo državo ne glede na to, če imajo potne liste ali ne … Hvala bogu, da so na varnem. Rekla mi je, da so sedaj nameščeni v šolski telovadnici, kje jih več kot sto ljudi. Upam, di jim bo uspelo priti v Slovenijo ali vsaj na Madžarsko in jih bomo šli iskat. Potem bomo razmišljali, kako bi njena dva mlajša otroka spravila v Slovenijo… Kontaktirala me je še druga sorodnica, svakova nečakinja in rekla, da ne more več živeti v Harkovu. Harkov je postal Stalingrad iz druge svetovne vojne. Ni besed, s katerimi bi opisali razdejanje po mestu. Ni besed, da bi opisali trpljenje ljudi, ki ne vedo, ali bodo preživeli naslednjo noč ali ne … Ni besed, s katerimi bi opravičili Putinova dejanja. Njeno stanovanje je porušeno, preselile so se v drugo, ampak se boji … Boji se zase in za svojo sedemnajstletno hčerko. Včeraj jima je uspelo priti na vlak in že potujeta…V kupeju za štiri jih je sedemnajst. Moja prijateljica Olga živi v Sloveniji že dvanajst let, prihaja iz Žitomira, mesta, ki se nahaja 140 km vstran od Kijeva. Predvčerajšnjem so ga zbombardirali, rakete so zadele celo 25. šolo, porušili so stanovanjske bloke in mesto spremenili do neprepoznavnosti. Tudi ona je bila v Žitomiru avgusta in mi sedaj s solzami v očeh prepoveduje o vseh teh grozotah, ki so prizadele njene bližnje. Klicali so me z radia Murski val, z Radia 1, z radia Maxi, dala sem izjavo za Sobota.info in za Vestnik. Ob pogovoru z novinarko iz Vestnika sem nenadzorovano začela jokati … Vprašala me je, kako se je počutila sestra, ko je odšla in zapustila moža in sina in sem pomislila na svojo družino, če bi jaz morala to narediti. Solze so se mi kar ulile. Marsikateri Slovenci so se odzvali in moji sestri z nečakinjo ponujajo oblačila, hrano, nekateri so celo ponudili stanovanje. Najlepša hvala vsem za vso podporo! Stanovali bosta tako ali tako pri meni, za druge sorodnike, če bodo prišli, pa je to dobrodošlo. Hvala, hvala, hvala! Včeraj smo organizirali humanitarno akcijo v podporo Ukrajini in danes bomo že peljali stvari na mejo z Ukrajino ter predali ukrajinskim prostovoljcem.