Nekako sem postala kontaktna oseba za vse Ukrajinke, ki prihajajo v naš okoliš. Vsak dan dobivam ogromno klicev in sporočil od ljudi, ki potrebujejo mojo pomoč ali od tistih, ki bi radi pomagali Ukrajini in poskušam jih usmerjati. V Moravce je prišla deklica, stara 22 let, po poklicu je medicinska sestra. Živela je v Mukačevu, to je mesto pri madžarski meji. Rada bi delala in se naučila slovenskega jezika. Obiskali sva jo skupaj z našo ravnateljico in ji prinesli oblačila, hrano in bone za trgovino. Pomagam ji pri vseh vprašanjih, iščem ji službo. V Veržeju so nameščene tri ženske, mama in njeni hčerki, vsaka s svojim otrokom, Alesja ima sedemletnega fantka, Elena trinajstletno hčerko. Elena ima še sina, ki je oficir v Odesi ter ščiti svojo domovino in moža, ki je rezervist. Prihajajo iz Krivoga Roga, mesta, v katerem se je rodil sedanji predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski. Pripovedovali so nam o tem, kako jih je mož peljal v dva kilometrski koloni 35 ur. Ko so zaslišali letala, kolona se je ustavljala in vsi naenkrat so ugasnili luči, ker so se bali, da jih bodo zadeli z zraka. Otroka bi rada šla v šolo, ženske v službo. Največji problem je jezik, ampak to se da rešiti, ker namreč organiziramo tečaj slovenščine za tujce oziroma za Ukrajince. Prišla sem tja in sem jim nudila vso potrebno pomoč, šli smo na kavo in naslednji dan so prišle k meni domov, da bi si izbrali oblačila. Namreč prišli so z manjšimi nahrbtniki z najnujnejšimi stvarmi, nam pa je itak ostalo dosti oblačil, ker v kombiju za humanitarno pomoč ni bilo več prostora. Prosili so me, da naj pridem v Rihtarovce, tam so v eni hiši naselili kar deset ljudi iz Ukrajine. Med njimi so devetmesečni dojenček, dve punčki, stari 2-3 leta, fantje, ki so stari 11,14 in 15 let ter tri mlajše ženske in ena mojih let. Prišli so tudi iz Krivoga Roga. Potovali so natančno štiri dni in pol…S seboj imajo še mačko v košari. Sploh mi ni jasno, kako so se lahko peljali s takšnim številom otrok in še z mačko…Na vlaku so spali na tleh, v vlak so jih spakirali kot ribe v konzerve. Med potjo so videli marsikaj: nekateri so kar padali iz vlaka, ker so izgubili ravnotežje ali jih nekdo po pomoti porinil, nekateri so omedlevali, ker je bila gneča enostavno nemogoča…Mi si sploh tega ne moremo predstavljati. Z majhnimi otroki so spali v telovadnici v mesu Ljviv in v kinodvorani v mestu Užgorod… Ko sem zagledala vse te otročičke, meni je srce počilo…Punčki sta bili kar razigrani in sta hoteli iti čimprej ven. Nič jima ni bilo videti, da sta utrujeni. Pri mamicah in starejših otrocih je bila drugačna zgodba…Mamice so bile vidne utrujene, ampak odločene, da bodo naredile vse, da zaščitijo svoje otroke. Ugotovili smo, da imajo premalo postelj, iskali smo – in že v prvem večeru našli! Še dobro, da na svetu obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati… Ne štejem več, koliko krat sem bila na radiu in dajala izjave…Danes smo posneli prispevek za TV SLO1, prej pa smo imeli mini akcijo zbiranja humanitarne pomoči, da bi jo dali slovenskim poročevalcem, ki so se odpravili na mejo Madžarska – Ukrajina. Šli so z osebnim avtom in niso imeli dosti prostora, ker so imeli notri razno razne kamere…Dala sem jim kontakt od ukrajinskih prostovoljcev, ki jim bodo predali vse stvari. Dva dni sem bila na telefonu, da sem jih spravila skupaj. Nazaj z Užgoroda so čakali na prehodu meje z Ukrajine na Madžarsko kar sedem ur. Včeraj smo snemali tri ure za oddajo Preverjeno. Snemali so prispevke pri nas doma, v Veržeju in v Rihtarovcih. Ko so Eleno, ki živi v Veržeju, vprašali, kako so potovali, je povedala, da so celo pot otroci jokali in jih je oče tolažil. Njemu je bilo tudi hudo, ker jih je odpeljal na mejo. Solze so se ji ulile. Med prevajanjem sem začela jokati tudi jaz. Še zdaj jočem, ko to pišem. V petek smo začele s tečajem slovenščine za Ukrajince. Spet nam je priskočila na pomoč Milica Makoter in organizirala kombi, ki je pripeljal vse Ukrajinke in njihove starejše otroke v Ljutomer. Mamice iz Rihtarovec se bodo menjavale, ker je treba paziti še manjše otroke. Udeležencev tečaja je bilo šestnajst in je to kar lepo število. Ravnatelj Gimnaziji Ljutomer nam je velikodušno ponudil prostor, zvezke in pisala. Ženske in otroci so se spoznavali med seboj in se normalno pogovarjali. Navsezadnje gre za njihovo socializacijo in čimprejšnje vključevanje v družbo! Včeraj smo imeli spet humanitarno akcijo in naložili poln kombi. Danes grem na mejo z Ukrajino, že tretjič…Enostavno ne morem drugače…