Bil je tako lep sončen dan. Cel dan do večera je svetilo sonce. Po neprespanih nočeh sem malo dremala v kombiju… Peljali smo humanitarno pomoč v Ukrajino že drugič. Dan prej smo imeli spet humanitarno akcijo pri nas v ŠICu in na Ekonomski šoli Murska Sobota. Z ravnateljem Darkom Petrijanom sva začela sodelovati že takrat, ko sem šla v Rihtarovce prevajat prispelim Ukrajinkam. Kombi je bil nabito poln. Dodelili so mi dva šoferja, ki ju od prej nisem poznala. Hitro smo se ujeli in med potjo pogovarjali o vsem mogočem. Oba sta iz okolice Murske Sobote. Počakala sta me pri BTCju ob petih zjutraj. Po šestih urah in pol smo prispeli na železniško postajo Zahony, kje so nas pričakali novinarji TV SLO1. Malo smo se z njimi pomenili, malo smo se nasmejali in smo se že odpravili proti ukrajinski meji, na mejni prehod Tisa. Reka, ki teče med Ukrajino in Madžarsko, se imenuje Tisa, čez reko je zgrajen velik most, polovico katerega si lastijo Ukrajinci, polovico pa Madžari. Naredili smo prispevek v bližini meje in smo šli naprej. Ravno dan prej so naši novinarji bili v Ukrajini, v mestu Užgorod in je njihova pot nazaj čez mejni prehod trajala kar sedem ur. Niso hoteli spet pasti v to brezno, zato so se odločili, da gredo skozi mejo peš. Niso jih spustili. Obljubili smo jim, da bomo dogajanje sami posneli s telefoni in jim poslali. Eden od naših šoferjev ni imel potnega lista, samo osebno izkaznico in to me je malo skrbelo. Predlagala sem mu, da bi naju počakal na železniški postaji, ampak je želel iti zraven. Zadnjič sta oba šoferja imela samo osebne izkaznice in ravno zaradi tega so madžarski cariniki precej komplicirali in bili nervozni…Ženska, ki je delala na meji, je svojo kapo kar metala dol na tla od jeze in se nikakor ni hotela pomiriti. Poklicala je zraven še prevajalko, ki nam je hotela dopovedati, kakšna pravila imajo oni na carini. Sedaj smo na srečo dobili prijaznega mladega carinika, ki se je lepo smehljal in celo pogovarjal z nami v angleščini. Naše ukrajinske prostovoljce smo morali malo počakati, ker niso vedeli, da bomo mi prišli takrat tako hitro čez mejo. Med čakanjem na parkirišču smo opazili italijanski kombi s humanitarno pomočjo. Poskusili smo se pogovarjati s šoferjem v angleščini, ampak je njegova angleščina bila še dosti bolj klavrna kot moja…Spomnili smo se, da obstaja google prevajalnik in smo se pogovarjali s pomočjo telefona. Ponudil nam je kavo iz avtomata in jo prinesel. Rekel je, da že dvajset let živi v Milanu in sta s prijateljem pripeljala humanitarno pomoč. Potem sem ga vprašala v angleščini, kako mu je ime in mi je rekel: Volodja…A nisi iz Ukrajine, sem ga vprašala. Ja, ja. In sva se začela pogovarjati v ukrajinščini, mešano z ruščino. Rekel je, da takrat, ko se je začela vojna, se je nahajal v Ukrajini, poslovno… Prišel je ukrajinski kombi in dva Italijana – Ukrajinca sta nam pomagala preložiti stvari. Pogovarjala sem se z zdravnico Tanjo, organizatorko te akcije, o tem, kaj se dogaja v Ukrajini. Rekla je, da na žalost konvoje humanitarne pomoči včasih napadajo ruski vojaki in pograbijo vse, kar najdejo. Oni raje predajajo stvari naprej v Harkov in druga mesta z vlakom, ker je tako bolj varno. V obleganih mestih leži na tleh dosti mrtvih Ukrajincev, ljudje zmrzujejo, umirajo od lakote in mraza. V mestu Mariupol, ki je obkoljeno z vseh strani, ljudje ne morejo pobegniti nikamor, nimajo vode, nimajo elektrike, nimajo hrane, ničesar…Dogajajo se grozne stvari in to se nikakor ne bi smelo zgoditi…Rusi pa širijo propagando, da ščitijo ljudi in marsikateri to verjamejo. Na ruskih kanalih imajo zaposlene ljudi, ki nekako psihološko znajo vplivati na svoje državljane, zato so sta taisti postali čisto otopeli in podobni zombijem. Rekla je, da ima sorodnike v Rusiji, s katerimi je pretrgala vse stike. Ker pravijo, da Putin ščiti Ukrajince in da naj takrat, ko bombardirajo, pač sedijo doma in zaprejo okna in z njimi bo vse v redu. Na koncu smo se objeli in spet s solzami v očeh poslovili. Obljubili smo, da pridemo še zagotovo. Nazaj smo se peljali karseda hitro, čeprav na meji Madžarska - Ukrajina smo čakali eno uro, čeprav sta pred našim kombijem bila samo dva avta. Ne razumem, kaj počnejo Madžarski cariniki, ko preverjajo vsak avto in vse ljudi in delajo to namerno tako počasi, nikamor se jim ne mudi…Prav uživajo v tem…Iz avta pokličejo mamo z dojenčkom in pregledajo vso njeno prtljago. Ali sumijo, da bo kaj švercala, ne vem. Žalostno je vse skupaj. Z ene strani pomagajo beguncem, z druge strani pa jih obravnavajo tako, kot če bi bili kriminalci. Po poti nazaj smo se enkrat ustavili, da bi nekaj pojedli. Nisem hotela iti v samopostrežno restavracijo ob cesti na Madžarskem, ker sem prejšnji krat bila kar pošteno razočarana. Na krožnik so mi dali pečen krompir in pohano meso in potem to segreli dvajset sekund v mikrovalovni pečici. Ko sem prinesla svoj obrok do mize, je vse bilo hladno. Saj tako ali tako nisem bila lačna. Najraje bom jedla svoj slovenski sendvič, sem se odločila. Šofer mi je ponudil kmečki narezek v konzervi in ko sem ga vprašala, ali ima žlico, mi je ponudil mali nožek. Drugi šofer je imel s seboj vložene kumarice. Z veseljem sem jedla kmečki narezek z noža, čeprav ga nisem jedla že dvajset let, in poleg kisle kumarice. Srečno smo prispeli domov…