Vedno so obstajali ljudje, ki so bili proti vsemu. Ki mislijo, da je Zemlja ploščata…Ki so bili tako prepričani, da so si korono izmislili…V današnjih časih se še vedno najdejo posamezniki, ki nočejo verjeti, da je vojna v Ukrajini resnična! Da umirajo civilisti, ženske in otroci…Da so mesta preplavljena s trupli…Da ima Putin načrt uničiti celotno državo Ukrajino…Na mojem fasebooku je nekaj slik, ki so še kako resnične. Nastale so zadnji dan marca, ko je ruska vojska zapuščala mesta Irpenj in Bučo, ki se nahajata v neposredni bližini Kijeva, zgolj deset kilometrov. V teh mestih so vsepovsod nastavljene mine, ki še bodo dolgo spominjale na to vojno. Mine so povsod, tudi na otroških igriščih. Pred odhodom so Rusi razstrelili farmo krav…Zakaj? Kdo mi pove zakaj? Mlado žensko so posiljevali štiri dni v prisotnosti njenega šestletnega sinka…Fant je osivel. Si to predstavljate? Pri šestih letih. Ne more več govoriti. Njegova mama je umrla… Mamico s tremi hčerkami so posiljevali nekaj dni. Najstarejša hčerka je bila stara komaj deset let. V Irpeni so posilili in ubili več mladih žensk z otroki. Potem so jih še povozili s tanki. Razmišljam, kako se potem počutijo ruski vojaki? Kako? Da opravlja mirovno misijo?! Putin pravi, da je njihov cilj osvobajanje Donecke in Luganske regij, se pravi Donbasa. Irpenj leži 900 km stran od teh mest. Putin pravi, da od 2014 do 2022 leta tam je bilo ubitih 14000 Rusov. Ni res. Sama sem iz Luganska. Tam še zdaj živijo vsi moji sorodniki. Laž. Laž. Še enkrat laž. Gledala sem posnetke ruskih ujetnikov. Pravijo, da niso vedeli, kam gredo. Res so verjeli, da je to mirovna misija. Kdo jim sedaj lahko verjame? Kradejo vse, tudi humanitarne konvoje. Postavijo ljudi v kolone in jim pravijo, če komu zazvoni telefon – ubijejo vse. In ubijajo. Brala sem intervju Valentina Areha, ki se oglaša z vojnih območij v Kijevu, in ta pravi, da mu še vedno ljudje pišejo, da vojne ni, da je vse samo fake…Oni že vedo… V Berlinu pa je paradiralo kakšnih sto vozil z ruskimi zastavami. Za njih je Putin heroj brez primere. Kako bi se počutili oni, če bi posilili njihove ženske in hčerke in jih potem še povozili s tanki??? Ruski vojaki so skupini žensk z otroki zabičali, da naj otroci hitro bežijo vstran…Ko so ti malčki začeli s tekom, so odjeknili streli. Po nogah. Točno so ciljali. Otroci so obležali na mrzlih tleh. Majhna mesta v bližini Kijeva so čisto prazna. Prebivalci so pobegnili, če jim je to uspelo, mesta spominjajo na kup ruševin. Kot bi jih prizadel orkan. Ta dan, ko sem pogledala te novice, nisem mogla zaspati. Jokala sem. Jokala sem. Prosila sem sestro za uspavalno tableto. Naslednji dan sem imela intervju v živo z radiom Ognjišče in sem se spet razjokala… Rusi pa se umikajo proti Harkovu in Donbasu. Želijo si vsaj nekakšne zmage. Porušili so že 80 % dva milijonskega mesta Harkov. Ravno iz Harkova je moja sorodnica. Še dolgo se ne bo mogla vrniti tja. Na srečo je dobila v Ljutomeru službo in stanovanje. Ljudje, ki tam živijo, so v nenehnem strahu, ki ne pojenja. Strah jih je za svoje otroke, strah jih je za svoja življenja. Več kot štiri milijone Ukrajincev je pobegnilo, nekateri so ostali…Niso mogli zapustiti svoje zemlje, ker so mislili, da se bo vse uredilo in so si raje našli zatočišča. Nekateri pa si želijo zbežati ampak še vedno ne morejo pobegniti ne glede na tako imenovane humanitarne koridore. Mama in sedemnajstletna hčerka, ki sta živeli v Čugujevu, predmestju Harkova, do zdaj nista mogla pobegniti. Sta dobri prijateljici moje sestre, ki je prihajala k mami v mesto Čugujev. Cel čas je bila z njimi na vezi in ju je rotila, naj pobegneta. Naj prideta sem, v Slovenijo. Mesto Čugujev je mesto z vojaškim letališčem in šolo za vojne pilote. Že prve dni je bilo zbombardirano do ne prepoznavnosti. Pot do Harkova, ki ima železniško postajo s humanitarnimi vlaki, je bila neprevozna, minirana in pod nenehnim obstreljevanjem. Sedaj jima je uspelo priti na vlak in že nekaj dni potujeta. Čakamo na njih. Danes gremo po njiju v Mursko Soboto. Še dva mala otročička sta ostala v Čugujevu z očijem. Ta družina je vedno pomagala moji mami, saj sta bili sosedi. Mama od teh otrok je doživela nesrečo pred dvema letoma in je sedaj invalid, na vozičku. Na začetku vojne je ravno dobila možnost rehabilitacije in je bila v Harkovu. Evakuirali so cel rehabilitacijski center z njo vred na Poljsko. Rada bi rešila te otročičke, ampak še ne vem kako. Namreč oče ju ne sme peljati prek meje…Iščem rešitve.