Ukrajinske mame svojim otrokom napišejo s kemičnim svinčnikom njihove rojstne podatke in ime na desno stran hrbta. Da bi drugi vedeli kdo so…Če bi jih slučajno ustrelili kakšni ruski vojaki in potem bi obležali v blatu. Če bi jih slučajno našli potem drugi ljudje in pokopali. Če slučajno jim ubijejo starše in potem tisti otroci ostanejo brez mame. In bodo v šoku in ne bodo znali govoriti. In se ne bodo spomnili svojega imena. Ali če bodo tako majhni, da ne bodo vedeli povedati svojih rojstnih podatkov. Svet je obkrožila slika šestletnika, ki prihaja na grob svoje mame in prinaša tja hrano. Grob je uredil čisto sam. Tam sedi in se mu dozdeva, da je v bližini njegova mama. Zato mu je bolj toplo pri srcu. Kar trije so ostali zdaj sirote, ko je umrla njihova mama. Obstaja zgodba starejšega moškega, dedka, ki se je peljal s kolesom iz trgovine. Uspelo mu je kupiti kruh in ga je dal v platneno torbo. Mimo je peljala kolona ruskih tankov, namenjena na bojno črto. En tank se je ustavil in so kar začeli streljati. A jih je mogoče ogrožal šestdesetletnik s platneno torbo? A jim je res to bilo treba? Brez nobene slabe vesti so ga ustrelili…Kruh je padel ven iz torbe. Kri iz rane je kapala po njem…Postal je rdeč. Spomnim se zgodb moje mame, ki je bila otrok med drugo svetovno vojno, in je razlagala, da so takrat v njihovi hiši stali nemški in italijanski častniki, saj je bila edina hiša pod železno streho na vasi. Z družino moje mame so delili hrano v konzervah, kosmiče in čokolado. Moja mama je takrat prvič v svojem življenju poskusila čokolado, potem je še ni jedla dvajset let. Namreč čokolada v bivši Sovjetski zvezi je bila strašen deficit in je ni bilo mogoče dobiti nikjer, tudi če si imel denar. Jedli so jo samo otroci bogatih podjetnikov in politikov. Mama je razlagala, da so se Nemci in Italijani obnašali zelo spodobno, nihče v vasi ni bil ustreljen ali na kateri koli način ponižan. Nobene ženske niso ubili ali posilili. Bila je celo smešna zgodba, ko so Italijani v reki ujeli žabe in prosili babico, da jih pripravi za kosilo. Zavrnila je to, zato so si jih sami skuhali in ponudili Ukrajincem, da si jih privoščijo, ti pa niso hoteli poskusiti niti grižljaja. Potem so prišli ruski osvoboditelji in pokradli vso hrano v vasi. Ko so se umikali, požgali celotno vas, da če bi prišli Nemci nazaj, ne bi ničesar dobili… Ženske, ki so med drugo svetovno vojno rodile otroke, so bile strogo kaznovane. Moških ni bilo, saj so vsi bili na fronti. Za rojstvo otrok so bili krivi nemški vojaki. Nobena od teh žensk ni povedala, da so jo posilili. Vsi tisti otroci so bili spočeti sporazumno in v ljubezni. Kdo pravi, da se ženska ne sme zaljubiti v moškega, ki se do nje spodobno obnaša in je prijazen?.. Kaj pa se je dogajalo na ulicah Berlina? Mlade nemške punce so se skrivale vsepovsod, da ne bi prišle v roke ruskih vojakov, ki so evforični od zmage mislili, da jim je dovoljeno čisto vse. Tudi posilstvo dvanajstletnih punc, katerim so komaj zrasle prsi. Slišala sem zgodbe od Slovenk, ki so tudi skrivale svoje hčere pred ruskimi vojaki po kleteh. O tem se dosti ni govorilo…Ne smeš očrniti osvobodilne vojske. Posebej, če živiš v državi, ki podpira politični sistem Sovjetske zveze. Kaj pa se je dogajalo v Irpeni in Buči vedo vsi. Ruski vojaki še zdaleč niso bili tako spodobni kot Nemci. Svetlobna leta daleč od tega. Ženske so posiljevali kot za šalo. Kot da je to njihov zadnji dan v življenju. Kot da jim je vseeno za vse. Čisto za vse. Skrbelo jih je samo za svoje potrebe. Zdaj so naenkrat postali močni. Mislili so, da so carji… Gledala sem posnetke ruskih ujetnikov, ko so z drhtečim glasom odgovarjali na vprašanja od kod so prišli. Kam je odšla ta njihova moč??? V Kramatorsku so ruski vojaki izstrelili rakete na železniško postajo. Tam so civilisti čakali na evakuacijski vlak. Ubili so več kot petdeset ljudi, med njimi je bilo pet otrok…Osemindevetdeset ljudi je bilo ranjenih. Na začetku so javili v štab svoje vojske, da je njihova raketa uspešno zadela cilj. Potem so to izjavo umaknili, ker se jim je število umrlih zdelo previsoko in raje so izbrali laž. Rekli so, da ni bila njihova raketa. Enostavno so zanikali svoje dejanje. Kako preprosto in prikladno obenem. Lažejo sami sebi in potem v to verjamejo. Nedolžni ljudje pa umirajo… .