Ko me je zbil električni skiro, sem najprej pomislila, da se - hvala bogu – to ni zgodilo otroku … V delčku sekunde sem preverila svoje stanje, ugotovila sem, da so vse okončine cele in da lahko hodim in sem prisebna. Se pravi, nimam pretresa možganov. Po vsem telesu sem imela odtrgnine in praske, izgledalo je zelo neprivlačno, ampak po takem padcu je to bila dejansko sreča. Rešil me je moj veliki nahrbtnik, ki je ublažil moč udarca, ko se je moški na električnem skiroju zaletel in potem tudi padel name. Ker sem padla na nahrbtnik, glava ni udarila ob asfalt. Mogoče me je rešilo to, da sem dolga leta bila športnica in so nas dejansko učili pravilno pasti in se ne poškodovati pri tem. Začelo se je z idejo, da bi peljala ukrajinske otroke vsaj za en dan na morje. Do prvega junija naj bi vsi ukrajinski državljani imeli brezplačen prevoz po državah Evropske unije in sem se odločila za pot z vlakom ter mestnimi avtobusi od Kopra do Izole ter Pirana in Portoroža. Izlet nam je plačala humanitarna fundacija Izpolnimo otroške želje, preko rubrike v Nedeljskem dnevniku, ki se imenuje Iskrica. Ta Iskrica že pomaga otrokom v stiski 35 let in takrat so se tudi zelo dobro odzvali bralci in bralke Nedeljskega dnevnika, za to se jim iskreno zahvaljujem. Pobudnica te akcije je bila Tatjana Pihlar, novinarka Nedeljskega dnevnika, ki se nam je prvega dne pridružila v Kopru in Izoli. Prebrala je moj blog, kje sem izrazila to željo in videla, da sem začela že zbirati donacije za ta izlet preko društva Svobodna Ukrajina. Za lažjo organizacijo sem se povezala se z agencijo, ker mi ni uspelo najti toliko prenočišč na isti lokaciji. Na koncu sem bila nad njimi globoko razočarana, ker so nam zaračunali dosti več, kot je vse dejansko stalo in so se okoristili na račun ukrajinskih otrok. To sem jim tudi povedala. Izbrali so nam hostel v Izoli, kjer bi lahko prespalo do 30 ljudi, večina so bili ukrajinski otroci. Mame so tudi šle zraven, ker so nekateri otroci enostavno bili premajhni (14 mesecev). Odločila sem za soboto – nedeljo, ker v ponedeljek nisem mogla manjkati v službi. Dvanajst se jih je vkrcalo na vlak v Murski Soboti, ena mamica s 4 otroki in dve mamici s petimi. Ostali smo se jim pridružili na ljutomerski postaji. Vse je potekalo gladko, nobeden ni zamujal, vsi so se držali dogovorjenih pravil. Za vsem tem je bilo nešteto ur organizacije, klicev in sporočil. Problem je že bil pripeljati mamico s štirimi otroki z Goričkega na murskosoboško postajo ali družino iz Bučkovcev. Ko smo prispeli v Koper, smo se odpravili jest v bližnjo restavracijo. Tako je pisalo v pogodbi. Bilo je trideset stopinj, več kot dvajset otrok in polno prtljage. Pridno smo korakali dvajset minut do Sparove restavracije in potem z vso prtljago nazaj. Noben se ni pritoževal. Pozneje sem razmišljala, a res je bilo potrebno vsem nam hoditi v tej vročini do najbolj poceni restavracije? A se ni mogel organizator izleta odločiti drugače? Za to ceno, ki nam jo je ponudil, bi lahko prespali v hotelu … Vreme je bilo čudovito, za 21. maj boljšega ne bi mogli želeti. Voda je bila kar topla, okoli dvajset stopinj, otroci so se z veseljem kopali, čeprav so jih na prvi plaži zmedle neštete meduze in obilje morske trave. Na drugi plaži je bilo čudovito, dobili smo pice, ki smo jih z veseljem pojedli. Manjkalo nam je vode, našo v plastenkah smo že spili – v bližini pa ni bilo dosti lokalov, ki bi že bili odprti. Sezonaa se še ni začela. Ampak smo se znašli. Organizator izleta je tako varčeval, da nam ni hotel plačati nekaj plastenk vode zraven pice … To se mi je zdelo prav sramotno. Rekel je, da tega ni v programu. V bližini pa ni nobene trgovine in še prištejte zraven dejstvo, da so ljudje v tuji državi in od njih vseh, kolikor jaz vem, je samo ena dobila denarno nadomestilo v višini 420 evrov. Nekateri živijo v Sloveniji že skoraj tri mesece in še vedno čakajo. Zvečer smo se lepo sprehajali ob obali in uživali v prelepem pogledu na morje ter vdihovali čudovit zrak. Naslednji dan smo se odpravili v Portorož in v Piran. Nekateri so se kopali, nekateri so si iskali trgovino ali fast food, da bi nekaj pojedli, ker nas je čakala še dolga pot z vlakom. Vsi so bili navdušeni nad slovensko obalo, vse jim je bilo všeč. Vem pa zagotovo, da bi lahko ta izlet bil še boljši. Da ukrajinskim družinam za ta denar, ki je bil vplačan, ne bi bilo treba iskati pekarn in kupovati pic za s seboj ter na na vecejih polniti prazne plastenke z vodo. Res pa je, da so ukrajinski otroci skupaj s svojimi mamami pobegnili vojni in je to potovanje bilo za njih sanjsko. Vseh teh stvari, ki bi lahko izboljšale izlet, noben ni opazil in tega še vedno ne vedo. Na koncu so se mi zahvaljevali za to, da so lahko šli na morje. Potem pa šok! Skoraj vsi, razen tistih, ki so že šli naprej, so bili priča prizoru, kako se je voznik električnega skiroja s hitrostjo 50 km na uro na prehodu za pešce zaletel vame, me podrl ter po vsem telesu oplazil s svojim skirojem, potem pa pobegnil s kraja nesreče. Priletel je izza ovinka, dovoljena hitrost je tam samo 10 km na uro. Vsi so bili tako zaprepadeni, da ga nobenemu ni uspelo poslikati, ker je izginil v trenutku. Niti opravičil se ni niti mi ni pomagal vstati … Ženske so mi oskrbele rane, dale protibolečinsko tableto, pomagale do avtobusa. Na avtobusu smo prijavili dogodek na policijo, podali opis storilca. Policisti so mi rekli, da bi po postopku morala iti na urgenco v Izolo, potem pa na piransko policijsko postajo. Čez pol ure smo imeli vlak. Naj zapustim svojo skupino? Kdo pa bi me prevažal od bolnišnice do policijske postaje in potem nazaj domov v Ljutomer? V Ljutomeru smo na policiji napisali zapisnik in sem šla na urgenco ter dobila močne analgetike. Boli me vsak del telesa posebej, vključno z glavo in prsti na rokah, ampak vseeno se zavedam dejstva, da sem ga dobro odnesla. Sploh si ne upam misliti, kaj bi bilo, če bi se ta moški zaletel v otroka???