Skupina 2B
Kristina Genc, dijakinja Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer je opisala svojo zanimivo mednarodno izkušnjo, ko je obiskala International Swiss Talent Forum (ISTF) v Švici.
International Swiss Talent Forum (ISTF) je dogodek za mlade, stare med 18 in 23 let. Vsako leto se odvija v Švici, udeležiti pa se ga je mogoče zgolj s povabilom ISTF-ja. Udeležbo mi je dejansko omogočila raziskovalna naloga na temo izolacije barvil iz invazivnih vrst, ki sem jo izdelala lansko šolsko leto in z njo tekmovala pri ZOTKS (Mladi raziskovalci).
7. februarja, v torkovih zgodnjih urah sem se odpravila proti ljubljanskemu letališču. Izmučena, zaspana in hkrati zelo navdušena sem po skoraj enajstih urah potovanja končno prišla v Lozano, čudovito mesto v Švici, kjer smo bivali v SwissTech Hotelu, v sosednji stavbi, imenovani SwissTech Convention Center, pa smo imeli predavanja.
Letošnjega dogodka se je udeležilo 63 udeležencev s celega sveta, zato je naše prvo druženje bilo videti kot »hitri zmenek«, kar je pomenilo, da si se približno minuto ali dve pogovarjal z eno osebo, nato pa si šel do nekoga drugega. S seboj smo morali prinesti tudi prigrizke, ki so značilni za našo državo oz. pokrajino.
Prvi dan smo preživeli na Swiss Federal Institute of Technology Lausanne (EPFL), ki se uvršča med najboljše fakultete v Evropi, ter si ogledali njihove laboratorije in delavnice, ki so na voljo študentom.
Tema letošnjega dogodka je bilo krožno gospodarstvo. Nanjo se je navezovalo pet izzivov, za vsakega pa sta bili na voljo dve skupini. Udeleženci smo si že pred prihodom izbrali izzive, ki so nam bili najbolj všeč. Sama sem izbrala tistega z naslovom »Prehod od embalaže za enkratno uporabo v svetovnem dostavnem poslovanju«. Našo skupino 2B je sestavljalo šest članov iz različnih delov sveta. Tako smo strnili glave, da bi rešili dani izziv.
V 1. krogu druženja smo izpostavili problem, na podlagi katerega je kasneje temeljila naša končna predstavitev. Naš izziv je bilo majhno podjetje, imenovano ZipBack. Njihov produkt bi v prihodnosti lahko potencialno nadomestil embalažo za enkratno uporabo. ZipBack so zavržene cementne vrečke, ki jih predelujejo ženske v Kambodži, kar jim omogoča redno zaposlitev in plačilo. Vrečke so narejene iz zelo trpežnega materiala, kar bi pomenilo, da jih ne bi zavrgli, temveč bi ves čas krožile. Ko bi kupec naročil paket, bi tega dobil v ZipBack pakiranju. Znotraj večje vrečke je še ena manjša, v katero se večja vrečka zloži. Kasneje je zato primerne velikosti, da jo kupec odvrže v nabiralnik. Sliši se odlično, a smo med pogovorom naleteli na celo vrsto težav in pomanjkljivosti, saj je podjetje šele v začetni fazi razvoja. Zato smo se odločili, da bomo poskusili izboljšati samo pot med ZipBack podjetjem, trgovci in kupci.
Pred začetkom 2. kroga smo se udeleženci razdelili v dve skupini. Sama sem bila v skupini, v kateri smo morali svoje ideje izraziti s sestavljanjem LEGO kock. Naučili smo se, kako pomembna je povezava med možgani in rokami. Velikokrat je lažje, če nekaj narišemo ali celo sestavimo, kot da to povemo na glas. Dejansko na takšen način tudi pri ostalih udeležencih spodbudimo razmišljanje v svojo stran, kar nam omogoča, da lažje pridemo do skupne odločitve oz. rešitve. To je pri delu v skupini bistvenega pomena.
V 2. krogu našega druženja smo se znotraj skupine morali odločiti, kako bomo rešili zastavljeni problem. Pri tem smo bili pozorni, da smo upoštevali svoja načela: socialni vpliv, ekonomičnost, vpliv na okolje in izvedljivost. Za nizanje rešitev smo uporabili nekatere metode, ki smo se jih naučili. Najbolj nam je pomagala »How-Now-Wow-Ciao« metoda, pri kateri smo ideje razvrščali glede na izvedljivost in originalnost. Po napornem dnevu smo prišli do skupne odločitve, da bi pri ZipBack podjetju spremenili prejšnjo pot ZipBack-trgovec-kupec, ki je cel čas krožila v takšnem vrstnem redu: ZipBack odda vrečke trgovcem, te pa kasneje krožijo po poti trgovec-kupec in se vrnejo v ZipBack podjetje, če so poškodovane; tam bi jih popravili in vrnili trgovcem. Naredili smo tudi nekaj izračunov, ki so pokazali, da je ZipBack po sedanjem sistemu v primerjavi s kartonsko embalažo za podjetja dražji. Če bi se uveljavil naš sistem, bi ti stroški padli pod ceno kartonske embalaže.
V 3. krogu smo si člani skupine izbrali še druge delavnice. Dva sta se poučila o nastopanju na odru, eden o dobrem pisanju zgodbe, naslednji o tem, kako napisati kvalitetni povzetek predstavitve. Nekdo je pilil znanje o hitrem izdelovanju prototipov, spet drugi nabiral izkušnje o vizualizaciji. Sama sem izbrala slednjo, saj je ponujala učenje o tem, kako na hitro s skiciranjem predstaviti svojo idejo. Kasneje smo se v skupini še dogovorili, kako bomo predstavili profesionalno izdelano skico. V zadnjem krogu smo s pomočjo PowerPointa predstavili svoje delo, članek in povzetek reševanja izziva. Zadnji dan druženja, 11. februarja, smo prisluhnili predstavitvam vseh skupin, nato pa se z novim znanjem in izkušnjami odpravili v topel objem domačih.
Udeležba na ISTF23 je bila vsekakor zelo pozitivna. To je resnično edinstvena izkušnja, ki med drugim omogoča, da spoznavaš neverjetne ljudi, njihove navade in nove jezike. Čeprav me je bilo sprva strah, saj sem pot morala opraviti čisto sama, sem danes vesela, da sem povabilo sprejela, nenazadnje je bila to izkušnja za življenje. Veliko sem se naučila o delu v skupini pa tudi o samem potovanju nasploh. Rada bi se zahvalila gospodu Aljoši Seljaku, zaposlenemu na ZOTKS, ki me je uradno povabil na ISTF23, gospodu Timu Prezlju, ki mi je pomagal pri organizaciji odhoda v Švico, in navsezadnje profesorici Mateji Godec, ki mi je omogočila izdelavo raziskovalne naloge in me je ves čas podpirala. Vsem nadobudnim mladim raziskovalcem, ki se jim v prihodnosti nasmehne podobna priložnost, pa želim, da utišajo notranji strah in takšnim priložnostim rečejo JA. Ne bo vam žal!