Spomini, pomniki na vojne naših prednikov, ostajajo

Osmega marca je minilo 78 let od enega hudih zločinov nemškega okupatorja v Prlekiji. Le dva meseca pred osvoboditvijo je namreč v Senčarjevi grabi pod malonedeljskim pokopališčem umrlo devetnajst talcev.

Združenje borcev za vrednote NOB Ljutomer je v sodelovanju s krajevno organizacijo Mala Nedelja in OŠ Mala Nedelja tudi letos ob obletnici tragičnega dogodka pripravilo spominsko slovesnost, katere so se udeležili svetnika Občine Ljutomer, člani OZSČ Ljutomer, OZVVS Ljutomer, PVD Sever za Pomurje, domačini in starejši učenci OŠ.

Slavnostni govornik je bil svetnik Občine Ljutomer in predsednik KS Mala Nedelja, Boštjan Žerdin. Kulturni program so izvedli učenci OŠ Mala Nedelja in članice pevske sekcije KD Anton Krempl Mala Nedelja, skupina Soside. Z recitacijami, pesmijo, izbranimi besedami in glasbo so se spomnili časov, ki jih sami ne želimo doživeti, prav pa je, da ohranjamo spomine na težke in žalostne dni naših prednikov, ki so prav tako želeli živeti v miru, a so si le-tega morali priboriti, zase in za vse nas.

Sceno odra je tako kot za večino prireditev pripravila Liljana Peršak.

Boštjan Žerdin je med drugim povedal:
»Zakaj? To je vprašanje, ki si ga danes postavlja marsikdo, predvsem pa mlajše generacije, ko slišijo, da se je pri Mali Nedelji v Senčarjevi grabi pred 78. leti zgodil zločin, tragedija. Tragedija, da je moralo na strahovit način umreti 19 mladih ljudi. Kaj je naredilo teh 19 mladih ljudi, da so morali umreti pod streli nekoga? Zakaj?

Bil je čas vojne, čas težkega življenja, čas pomanjkanja, čas trpljenja, čas lakote. Trpeli so otroci, mladi, starejši. Trpele so družine, narodi, nacije. Trpel je ves svet. Bila je vojna.
Zakaj? Vprašanje, ki si da danes postavlja marsikdo, a morda ne najde takoj odgovora.

Kot predstavnik mlajše generacije se sprašujem, a so bile vojne resnične?
Še kako resnična je bila prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991.
Pa še kako resnična je vojna tudi v današnjem 21. stoletju. Poteka marsikje v svetu, poteka v Evropi, poteka v Ukrajini. Tega je vsega morda kakih 10 ur vožnje z avtomobilom stran od nas.
Zakaj?

Zakaj mora priti do tega, da nekdo z vojaško silo napade drugo državo v današnjem svetu, za katerega pravimo, da je moderni, razviti svet in povzroči nepopisno trpljenje, bolečino, sovraštvo?
Zakaj ne more biti miru, strpnosti, medsebojnega razumevanja, spoštovanja?

Na to vprašanje vedo odgovor redki, morda tisti, ki imajo v rokah absolutno oblast, ki ponavadi niso demokratično izvoljeni ali pa zlorabljajo moč vladanja in jim je malo mar za soljudi. Mi bi tem ljudem po domače rekli diktatorji. Diktatorji želijo imeti absolutno oblast, kateri ne sme nihče oporekati, kateri se morajo vsi podrediti in kjer ni dovoljeno razmišljati s svojo glavo. Diktatorji, ki potem skozi svoj ustroj vsilijo celotnemu narodu utopično ideologijo večvrednosti svoje nacije in manjvrednost drugih nacij. Ti diktatorji obvladujejo celoten narod in ga napeljejo na pot razdiralnosti, uničenja, sovraštva. So izjemni in absolutni v svojem razmišljanju in vladanju, vendar žal v negativnem smislu in kar je najbolj pomembno - imajo omejen rok trajanja! In prav je tako, če že pride to tega.

Mi navadni ljudje pa smo drugačni. Imamo polno različnih idej, pogledov, nazorov, vrednot. Skratka želimo biti ustvarjalni, svobodomiselni, drugačni, boljši, diktatorji pa nam tega ne dopustijo in nas omejujejo v naši ustvarjalnosti in svobodi. A mi se ne damo!

Svoboda človeka sega do svobode drugega človeka. Svoboda med sosedoma sega do konca meje prvega soseda. Na drugi strani meje se prične svoboda našega soseda. Svoboda naroda sega do svobode drugega naroda. Ko se prestopi meja, potem smo v konfliktu, iz katerega se razvijejo spori, spori pa vodijo v sovraštvo, sovraštvo pa pripelje do trpljenja, diktature, tudi do vojne.

Ponovno se sprašujem zakaj je temu tako, da pride do vojne?
Tujega nočemo, svojega ne damo je slogan, kateri je nastal v času druge svetovne vojne. Če bi se vsak posameznik, vsaka skupnost, vsaka država in vsak narod ravnala po tem sloganu bi živeli v idealnem svetu. Če si ne želimo nečesa tujega na silo, ni potrebe za spore, trpljenje, vojne. Življenje bi bilo preprosto, morda celo preveč preprosto.

Zato je pomembno, da se naučimo spoštovati pravice drugih in jih ne zlorabljati. To pa se lahko naučimo skozi vzgojo, izobraževanje, skozi sistem vrednot.

Vrednote so pozitivna duhovna in materialna stanja oziroma cilji pri človeku oziroma ljudeh, ki so na splošno civilizacijsko cenjena, ker omogočajo civiliziran, stabilen in varen razvoj človeka in skupnosti. To so družina, ljubezen, resnicoljubnost, pravičnost, poštenje, odgovornost, prijateljstvo, zdravje, življenje, solidarnost, zaposlenost, materialna preskrbljenost za življenje in tudi mir. Mir, katerega imamo pri nas in katerega si želimo poleg zdravja prav gotovo vsi mi danes tukaj zbrani.

Občina Ljutomer je leto 2023 razglasila za Leto prleških vrednot in zelene pismenosti, saj imamo Prleki poleg splošnih vrednot tudi nekaj svojih lastnih vrednot, ki definirajo nas Prleke. To pa so trdoživost, ljubezen do zemlje, preprostost, poštenje in tako naprej, saj se zavedamo, da so vrednote eden temeljnih gradnikov naše lokalne skupnosti. Na tem mestu v imenu Občine Ljutomer in v imenu županje ga. Olge Karba pozdravljam vse tukaj zbrane z željo, da še naprej skupaj sooblikujemo sistem vrednot v naši skupnosti s ciljem soustvarjanja mirne, demokratične in zaupanja vredne skupnosti.

Spomini bledijo, vendar ne bodo nikoli zbledeli in nikoli ne bomo pozabili grozot, ki jih je okupator naredil v našem kraju in naši državi. Spomine moramo obujati za nove rodove, da ne bi pozabili kako velika dragocenost sta mir in svoboda in kako drago smo ju morali plačati v preteklosti. Ne z zlatom, pač pa s krvjo in trpljenjem; tudi s krvjo 19 mladih ljudi - talcev v Senčarjevi grabi daljnega leta 1945.«

Ohranjali bomo spomine, časov pa ne želimo nikoli podoživeti.