155 let od prvega narodnega tabora v Ljutomeru in začetka taborskega gibanja
9. avgusta mineva 155 let od prvega narodnega tabora, ki se je zgodil v Ljutomeru.
Spomenik v Parku I. slovenskega tabora v Ljutomeru
25. junija 1868 je bil v časopisu Slovenski gospodar objavljen poziv na »Slovenski tabor (ljudski zbor - Meeting)«. Poziv k organizaciji tabora je opozarjal, da »morajo biti vsi narodi svobodni, ravnopravni« ter strnil zahteve v sedem točk, ki so se nanašale na povečanja slovenskega zastopstva v deželnem zboru, ustanovitve slovenskega urada za Štajersko, enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah...
V imenu začasnega odbora ga je podpisal urednik Slovenskega gospodarja dr. Matija Prelog (prav letošnjega 27. septembra bo minilo 210 let od njegovega rojstva v Hrastju pri Radencih). V objavi se je pozivalo spodnještajerske rodoljube, da se 7. julija srečajo v mariborski čitalnici, da se »pogovore o prireditvah«.
Prvi tabor se je organiziral že 9. avgusta v Ljutomeru. Tabor se je priredil na travniku Dragotina Huberja na Hrastovščaku. Na taboru je okrog 7.000 zbranih gostov pozdravil glavni organizator tabora Anton Klemenčič ter predsednik tabora, ljutomerski rojak dr. Radoslav Razlag. Med govorniki so nastopili: Ivan Kukovec (na temo slovenski jezik v uradih), dr. Valentin Zarnik (slovenski jezik v cerkvenih uradih), Božidar Raič (slovenski jezik v šolah), dr. Matija Prelog (gospodarstvo), Božidar Raič (zedinjena Slovenija, slovenski jezik), dr. Josip Vošnjak (19 čl. državnega temeljnega zakona: »Država priznava enakopravnost vseh v deželi običajnih jezikov v šoli, uradih in v javnem življenju.«).
Tabori so se kmalu razširili na vse slovenske dežele - Štajersko, Kranjsko, Koroško, Goriško, Istro, Trst. V taborjansko najudarnejših letih 1868 in 1871 je bilo organiziranih 18 taborov, dokončno pa so zamrli do leta 1892. Ena od osrednjih in hkrati najbolj radikalnih zahtev taborov je bila zagotovo zahteva po Zedinjeni Sloveniji, novi upravni enoti, ki bi združila dele obstoječih dežel, kjer so živeli slovensko govoreči prebivalci z lastno upravo in parlamentom. S tabori je ideja Zedinjene Slovenije in s tem slovenstva na sploh prodrla med najširše množice v naših deželah; dosegla je tudi branja in pisanje neuko kmetstvo (takih je bilo v tem času več kot polovica), udomačila je belo-modro-rdečo trobojnico kot med ljudmi pripoznani simbol Slovencev in slovenstva.
