Srečanje ostarelih občanov in krvodajalcev na Sp. Kamenščaku
Zbralo se je 70 od 119 povabljenih gostov
Srečanje na Sp. Kamenščaku
Krajevna organizacija Rdečega križa na Sp. Kamenščaku je v soboto, 26. novembra 2011, pripravila pogostitev starejših občanov in krvodajalcev. Zbralo se jih je 70 od 119 povabljenih. Preživeli so prijeten popoldan, saj je to za marsikaterega krajana edina možnost, da se vsaj enkrat na leto sreča s svojimi vrstniki, da se pogovorijo in za trenutek spremenijo svoje življenje.
Dolgoletni predsednik krajevne organizacije Rdečega križa Sp. Kamenščak,
Janko Potočnik, vsako leto ob pomoči svoje družine pripravi prijeten in
veder program, saj se zaveda, da je v teh kriznih časih potrebno ljudi
družiti in medgeneracijsko povezovati.
V naši vasi imamo 35 krvodajalcev. Na njih smo zelo ponosni, saj redno darujejo svojo dragoceno kri in tako pomagajo ohranjati in reševati življenja soljudi. V imenu vseh, ki so prejeli njihovo kri, smo se jim v soboto skušali zahvaliti in jim izkazati svoje spoštovanje. Sekretarka območnega združenja Rdečega križa Ljutomer gospa Maša Senčar Germšek je podelila priznanja za večkratno dajanje krvi sedmim krvodajalcem. Najvišje priznanje za 45-krat darovano kri je prejel Branko Jagrinec. V imenu Krajevne skupnosti Ljutomer je vse prisotne nagovoril tudi Vlado Potočnik.
Nismo pa se pozabili zahvaliti našim najstarejšim krajanom, katerim smo še posebej hvaležni za številne dobronamerne nasvete, za podporo in pomoč ali pa vsaj za prijazne nasmehe. Zavedamo se, da nam lahko s svojimi izkušnjami olajšajo marsikatero življenjsko odločitev. Ob pozdravnem nagovoru Janka Potočnika se je marsikomu zarosilo oko, ko je opisal, kako težko mladost so imeli naši ostareli občani, kako so morali delati in se mučiti na domači kamniti zemlji, da so nekako preživeli. Ko so odrasli in so se začele pojavljati prve iskrice ljubezni, so si našli življenjske sopotnike, rojevali so se otroci, ustvarjali so si lastne domove za svoje družine. Bilo je težko in naporno, z mnogo truda in odrekanja, z vztrajnostjo, pridnostjo in dobro voljo so gradili dom in domovino za lepši danes in boljši jutri. Otroci pa so odraščali in počasi začeli odhajati od doma. Tako je marsikatera domačija postala zapuščena, v njej pa zdaj životarijo osamljeni starši. Po seznamu imamo v naši vasi 84 ostarelih občanov in vsak nosi svoj križ življenja.
Ob koncu nagovora nas je Janko v spomin na težko, toda lepo mladost vse povabil, da smo skupaj zapeli pesem »Zabučale gore«. Da se je prijetno vzdušje nadaljevalo, pa smo poskrbeli njegovi vnuki v sestavi »Trio adijo«.
Vsi prisotni smo se ob dobrem kosilu, žlahtni kapljici in veselih melodijah družili vse do večera. Spominjali smo se naših dogodivščin, veselo kramljali in si obljubili, da se prihodnje leto spet srečamo.
V naši vasi imamo 35 krvodajalcev. Na njih smo zelo ponosni, saj redno darujejo svojo dragoceno kri in tako pomagajo ohranjati in reševati življenja soljudi. V imenu vseh, ki so prejeli njihovo kri, smo se jim v soboto skušali zahvaliti in jim izkazati svoje spoštovanje. Sekretarka območnega združenja Rdečega križa Ljutomer gospa Maša Senčar Germšek je podelila priznanja za večkratno dajanje krvi sedmim krvodajalcem. Najvišje priznanje za 45-krat darovano kri je prejel Branko Jagrinec. V imenu Krajevne skupnosti Ljutomer je vse prisotne nagovoril tudi Vlado Potočnik.
Nismo pa se pozabili zahvaliti našim najstarejšim krajanom, katerim smo še posebej hvaležni za številne dobronamerne nasvete, za podporo in pomoč ali pa vsaj za prijazne nasmehe. Zavedamo se, da nam lahko s svojimi izkušnjami olajšajo marsikatero življenjsko odločitev. Ob pozdravnem nagovoru Janka Potočnika se je marsikomu zarosilo oko, ko je opisal, kako težko mladost so imeli naši ostareli občani, kako so morali delati in se mučiti na domači kamniti zemlji, da so nekako preživeli. Ko so odrasli in so se začele pojavljati prve iskrice ljubezni, so si našli življenjske sopotnike, rojevali so se otroci, ustvarjali so si lastne domove za svoje družine. Bilo je težko in naporno, z mnogo truda in odrekanja, z vztrajnostjo, pridnostjo in dobro voljo so gradili dom in domovino za lepši danes in boljši jutri. Otroci pa so odraščali in počasi začeli odhajati od doma. Tako je marsikatera domačija postala zapuščena, v njej pa zdaj životarijo osamljeni starši. Po seznamu imamo v naši vasi 84 ostarelih občanov in vsak nosi svoj križ življenja.
Ob koncu nagovora nas je Janko v spomin na težko, toda lepo mladost vse povabil, da smo skupaj zapeli pesem »Zabučale gore«. Da se je prijetno vzdušje nadaljevalo, pa smo poskrbeli njegovi vnuki v sestavi »Trio adijo«.
Vsi prisotni smo se ob dobrem kosilu, žlahtni kapljici in veselih melodijah družili vse do večera. Spominjali smo se naših dogodivščin, veselo kramljali in si obljubili, da se prihodnje leto spet srečamo.
