Zanimiva zgodba iz Kmetije Galunder: oče Matija o reji prašičev, sin Lucijan o turizmu

V sodelovanju s portalom Prisluhni si. Z Biserko: človek, družba, narava objavljamo intervju in zanimivo zgodbo iz Veržeja, z očetom in sinom s kmetije Galunder, ki ga je opravila urednica omenjenega portala Biserka Povše Tašić. Intervju si lahko preberete spodaj in na portalu Prisluhni si.

V okviru nove rubrike ZGODBE SLOVENSKIH KRAJEV nadaljujem pripoved iz Prlekije, kraja Veržej. Januarja ste lahko prebrali intervju s Karmen, mlinarko s plavajočega mlina na Muri. Sredi maja sem poklepetala z očetom in sinom s kmetije Galunder, prav tako v vasi Veržej, ki poleg vasic Banovci in Bunčani tvori dobrih 12 kvadratnih kilometrov veliko občino. Le ta se s 1.400 prebivalci po velikosti uvršča na 207. mesto od skupaj 212 občin.

Moja sogovornika sta oče in sin. Matija Galunder je danes upokojenec, ki pa je še vedno aktivno vpet v življenje na družinski kmetiji in besedo sva namenila reji prašičev in vlogi kmetijstva danes. Njegov mlajši sin Lucijan Galunder pa je sogovornik o turizmu, kajti Galunder apartmaji so že leta njegova strast, prav tako spoznavanje sveta, kolesarjenje in poleg redne službe še vsakodnevna vpetost v delo na kmetiji, ki jo je sicer že pred leti prevzel njegov brat Marcel.

Od januarja do sredine marca sva ob iskanju hiške v Pomurju s Predragom nekaj lepih tednov preživela prav v Veržeju in v življenju pač ni slučajnosti in je potemtakem povsem logično, da besedo namenim svojim nekdanjim gostiteljem do vselitve v naš nov dom. Lucijana boste težko "ujeli". V mednarodnem podjetju kot skladiščnik specialist upravlja z avtomatiziranim, robotskim skladiščem. Po službi odhiti pomagat domov na kmetijo, vmes bdi nad Aparatmaji Galunder, pa kljub temu še najde čas za vodenje turističnega društva v Veržeju, kolesarjenje in tudi narcise so njegova strast.

Najprej pa k začetkom: vzreji plemenskih svinj, besedo ima oče Matija.

Karmen Babič že 31 let opravlja delo mlinarke

Karmen, ki opravlja delo v Babičevem mlinu že 31 let, je v intervjuju spregovorila o svojem delovniku, kako je postala mlinarka, o nasledniku, ki ga ni...

ponedeljek, 22. januar 2024 ob 20:17

---

Matija Galunder, ozriva se k začetkom vzreje plemenskih svinj. Morda s pogledom nazaj, kaj je bilo takrat drugače, morda boljše v odnosu na današnji položaj rejca plemenskega materiala?

Z vzrejnim centrom smo na kmetiji Galunder začeli leta 1996, čeprav smo se s plemenskim materialom ukvarjali tudi že pred tem. Veliko rejcev se je od tega dela poslovilo, danes nas je še nekaj. To ima svoje posledice. Na plemenske svinje, ki jih vzgajamo, je treba pač malo dlje čakati, kajti količine so omejene. Ker je naša kmetija sredi naselja tudi nimamo možnosti za nadaljnjo širitev. Mnogi rejci so dejavnost opustili iz osebnih razlogov, nekateri zaradi menjave generacij.

To, kar pa se v teh letih našega dela na kmetiji ni spremenilo, bi lahko strnil v nekaj besed. Gre za to, da si vseskozi prizadevamo za kvalitetno delo, da plemenske svinje po določenem obdobju osemenimo tudi z uvoženim semenom. In v vseh teh letih me boli oziroma se ne morem znebiti občutka, da je slovenska prašičereja znotraj kmetijskega sektorja vendarle premalo cenjena.

In kako bi področju prašičereje lahko dvignili veljavo?

Država bi morala stimulativno nagrajevati rejce, ki še vztrajamo pri vzgoji plemenskega materiala. Dejstvo je namreč, da se ob količinsko večji ponudbi lahko izboljša tudi sama kakovost svinj, ki so namenjene nadaljnji razplodnji.

Kratek številčni oris vaše kmetije Galunder danes...

Imamo 38 plemenskih živali, čisto pasemskih, in od tega prodamo nekje od 180 do 210 brejih in nebrejih mladic linije 11 in 12. Pri čemer gre pri liniji 11 za čisto pasemske živali medtem ko se pod linijo 12 štejejo križanci, ki so namenjeni nadaljnji reji pri individualnih kmetih. Vrsto let smo tudi aktivni v programu dobrobit živali na področju prašičereje.

In kako skrbite za dobro počutje, ki se med drugim odraža tudi v dolgoživosti živali?

Obnovili smo hlev, jim zagotovili večji prostor, dostop do svetlobe, za majhne pujske smo nabavili igrala, na voljo imajo tudi slamo za zabavo, zagotavljamo jim redne izpuste, so torej vsak dan na svežem zraku in na soncu.

Ena od direktoric zadruge mi je v pogovoru tik pred upokojitvijo dejala, da vse "svoje krave" pozna po imenu. Je tudi pri vas tako, nekakšna čustvena navezanost?

No, imen pujskom nismo dajali, so pa oštevilčeni. In seveda vnuka, sinova od Marcela, starejši Jan in mlajši Jure, sta neumorna pri igri z njimi. Naša kmetija je šla skozi več generacij, v začetku smo tudi kombinirali govedorejo in prašičerejo. Potem pa smo se pred 30 leti odločili za slednjo. Glavni razlog, da smo se odpovedali tudi kravam je v tem, da živimo v strnjenem naselju, govedo pa potrebuje vedno več prostora, tudi dodaten prostor za krmo.

Prebrala sem, da morate rejci tudi skrbno zavarovati seske majhnih pujskov.

Res je. Seske moramo zaščititi, ker predstavljajo osnovo vzreje genskega materiala. Število funkcionalnih seskov in tudi kakovost vimena sta namreč pomembni lastnosti plemenskih svinj pri nadaljnji reji pujskov.

Plodnost svinj je prav tako pomemben dejavnik pri vzreji in gospodarjenju s prašiči. Kako bdite nad tem?

Naše živali so pod nadzorom stroke, konkretno Enote za prašičerejo, ki deluje v Rodicah, sicer pa je znotraj oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. To pomeni, da vse podatke sproti evidentiramo in jim jih pošiljamo v obdelavo dvakrat na mesec, potem pa od fakultete dobimo povratno informacijo v obliki podatkov in navodil, napotkov. Nagrade, ki jih vsako leto prejmemo na ravni različnih priznanj za zgledno rejo so zagotovo dokaz, da delamo dobro.

Koliko je teh podatkov in ali jih izmenjujete digitalno ali še papirnato?

Podatke za zdaj še zbiramo ročno in posredujemo jih kar precej: od evidentiranja količin živali, zabeležimo vsak pripust, vsako odstavitev, javiti je treba vsak pogin ali odstranitev iz črede. Nad temi stvarmi bdi žena Jerica.

Kdo pa so stalni kupci; menda ima kraški pršut tudi vaš plemenski material v sebi.

Plemenski material prodajamo po celi Sloveniji, delno tudi na Hrvaško. Čeprav se je po prašičji kugi v sosednji Hrvaški ta prodaja ustavila, ker so z ukrepi prepovedali uvoz. Ta hip oskrbujemo tudi tri individualne farme s plemenskim materialom in zagotovo se lahko naše reja odrazi tudi v kakšnem končnem produktu.

Kmetijo sta s soprogo Jerico že pred dobrimi desetimi leti predala sinu Marcelu. Je bila odločitev o primopredaji kmetije težka, kako gledate nanjo z današnje perspektive, ko ste vsaj uradno že upokojenec?

Hišne ustave o primopredaji nismo pripravljali, usedli smo se in pogovorili. Tudi sam sem dokaj mlad prevzel kmetijo in sem želel to tradicijo prenosa nadaljevati. Marcel je bil leta 2015 star 32 let in v nekem smislu se ni toliko spremenilo, kajti na kmetiji vsi delamo skupaj. Je pa res, da se več prijavljamo na razpise, skrbimo za posodabljanje kmetije, kajti mladi so družabni, družijo se, izmenjujejo informacije in prav je tako. Tako se posodabljanja lotevamo tudi na drugih področjih kmetije.

Med prvimi smo se odločili za minimalno obdelavo njiv, in sicer brez oranja, ki ga uspešno nadomeščamo z zastirko. Prišli smo skupaj do spoznanja, da lahko pridelujemo dobro hrano tudi brez globokega oranja zemlje. Smo kar nekakšni znanilci sprememb, saj vidimo, da se vse več ljudi odloča za tovrstno obdelavo zemlje.

Ugotavljamo, da pri tovrstnem kmetovanju porabimo manj energije za obdelovanje zemlje, hkrati pa se njena kakovost izboljšuje, saj se povečuje količina humusa, ker samo minimalno obrneš zemljo in ji zagotoviš tudi več naravne obdelave, ki jo zagotavljajo deževniki. Ta hip obdelujemo 47 hektarjev, pri čemer osnovo predstavljajo koruza, ječmen in pšenica. Pridelujemo pa tudi buče, krompir in letos smo se odločili še za večji poudarek pridelavi soje.

Zakaj ste izbrali prav sojo?

Eden od razlogov je zagotovo kolobarjenje, ki ga je zemlji potrebno zagotoviti. Drugi razlog je seveda ta, da spremljamo ponudbo in povpraševanje na trgu in smo zaznali, da povpraševanje po soji narašča in smo jo letos posadili precej več kot doslej.

Posodabljate in obnavljate redno tudi prostore za živali.

Res je. V hlevih smo napeljali avtomatsko ventilacijo, ki živalim zagotavlja boljši pretok zraka in posledično boljše počutje. Stene smo prav tako obdali s keramičnimi ploščicami, na tleh smo zagotovili talno gretje; predvsem v tako imenovanem porodniškem oddelku je to nujen ukrep, saj pujski prve dni življenja potrebujejo toploto. Vse to avtomatsko upravljamo.

Če vas kot rejca vprašam, kaj bi lahko bilo drugače ali boljše v celotni prehranski verigi, bova verjetno trčila v ceno, pa uvoz in še kaj.

Premalo se ceni domače, v Sloveniji pridelano meso. Nam, rejcem se na liniji klanja plača po avstrijski plačilni listi, mi pa se potem sprašujemo od kod trgovcem prostor za takšne popuste, tudi do 40% akcije znižanja cen za svinjsko meso?! Mislim, da je v takšnih prodajnih akcijah veliko zavajanja kupcev, sprožajo se namreč dvomi o sami kakovosti tako cenovno razvrednotenega mesa. Ali ni morda toliko cenejše zato, ker je predolgo ležalo v skladišču, globoko zmrznjeno in je zdaj zadnji hip, da se spravi na trg?!

Glede na vložke z vidika rejca, predelovalca in trgovca kot prodajalca še vedno mislim, da si največji delež odrežejo trgovci, čeprav je treba ob tem vendarle povedati, da imajo tudi oni stroške s prodajo, marketingom. Tudi živilska industrija pri nas je finančno zelo obremenjena, veliko je potrebnih vlaganj. Saj veste, odvisno je, koga vprašate. Če bi bil na mojem mestu trgovec, bi bil zagotovo pa on prepričan, da dobi najmanj.

Kmetija Galunder ima tudi nenavaden, kar redek priimek ne le za tukajšnje, prleške konce, tudi za Slovenijo nasploh.

Veste, Galunder se po moški liniji pišemo le štirje v Sloveniji, jaz in sinova ter še bratranec v Mariboru. Sicer pa priimek (in tudi moji predniki) izvira iz avstrijske Koroške. Galunder je bil župan neke vasi na Koroškem - ne spomnim se imena - in je podpiral plebiscit. Potem ko je bil rezultat plebiscita neuspešen za združitev z matično domovino, je župan Galunder padel v nemilost pri oblasteh. Odselil se je v Križevce, se poročil v Banovcih in od tam je torej doma tudi moj dedek.

In preden nadaljujeva pogovor z Lucijanom, vašim sinom, ki se je za razliko od brata, podal v čisto turistične vode, vprašanje o tem, kaj po vašem mnenju manjka v Veržeju?

Veržej je zelo čist in urejen kraj. Mislim, da ima zasluge za to tudi občina, ki za čistočo skrbi s pomočjo zaposlenih preko javnih del. Kot turistični kraj z znanimi termami Banovci smo dejansko nekakšen tranzit na poti med Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško. In včasih bi si kot prebivalec zaželel, da ti mimodrveči potniki v avtomobilih ne mečejo vsega skozi okno, kar ne rabijo več.

Nasploh pa mislim, da imamo v Veržeju kar vse, kar je potrebno za kakovostno življenje. No še malo več sodelovanja in razumevanja, ko zdrsnemo na politični občinski parket, bi bilo včasih potrebno. Ampak to konec koncev ne velja samo za nas, se mi zdi, da kar za državo v celoti. Z razumevanjem in s sodelovanjem se lahko marsikaj dobrega postori...

Lucijan Galunder, brat je prevzel kmetijo, vam so starši zaupali prevzem turistične dejavnosti in razvili ste zgodbo Apartmaji Galunder. V okviru kmetije je bil turizem najprej dopolnilna dejavnost, leta 2005 pa so se iz obstoječega objekta, kjer je bila včasih trgovina, uredili apartmaji. Vi ste končali gostinsko šolo za turizem in prevzem "turističnih vajeti" je bil nekako logično nadaljevanje družinske zgodbe.

Res je, da so nama z bratom starši dejansko razdelili dejavnost. Takrat, ko je Marcel prevzel kmetijo, sem se jaz lotil apartmajskega turizma. O razvoju ponudbe sem razmišljal že prej in potem leta 2020 smo zgradili še drugo apartmajsko hišo. V prvem objektu imamo na voljo 6 apartmajev, v drugem, novejšem pa 1 velik apartma z velnesom in zunanjim bazenom. To je bil dejansko naš odgovor na potrebe gostov, ki so izražali željo po možnosti druženja večje skupine ali dveh družin. In smo jim prisluhnili.

Kakšna je struktura gostov in kako poteka sodelovanje s termami v Banovcih?

V začetku so k nam prihajali predvsem Slovenci iz različnih krajev države. Potem je digitalizacija naredila svoje, tudi sodelovanje z bookingom in danes imamo skoraj polovico gostov iz tujine oziroma drugih evropskih držav. Prednjačijo Nemci, Avstrijci, sledijo jim Nizozemci in Francozi. Apartmaji Galunder so najbolj polno zasedeni v obdobju od maja do septembra. Kar pa se tiče term lahko govorimo seveda le o sodelovanju in povezovanju. Tudi gosti, ki bivajo pri nas se gredo namreč razvajat v termalno vodo.

Ste doslej naleteli morda na prav posebne goste?

Omenil bi tri ekstremiste, če jim v popotovalnem smislu lahko tako rečem.

22-letna Francozinja je pripotovala s konjem in z mulo. Konja je imela za jahanje, mulo pa za nošjo prtljage. In na popotovanju od Francije do kitajskega zidu se je odločila tudi za postanek pri nas v Veržeju.

63-letni Američan se je odločil za potovanje s kolesom iz Lizbone do Budimpešte in tudi prenočil pri nas.

24-letni popotnik iz Južne Koreje pa se je v svet odpravil z avtom ter z njim prepotoval severni del Azije, celotno Evropo in za tem krenil spet nazaj po južnem delu Azije v Južno Korejo. In tudi ta se nam je ob obisku našega apartmaja seveda vtisnil v spomin.

Kaj bi si še želeli od države in kakšna je vaša vizija razvoja turistične ponudbe?

Država nam lahko najbolj pomaga z več razpisi, da lahko konkuriramo in uresničimo svoje ideje. Kar se razvoja tiče vidim prihodnost v postavitvi kampa ali pa majhnih mobilnih hišk. Ob obeh apartmajskih objektih imamo namreč še dve parceli, kjer bi bil prostor za popotnike z avtodomi. Ko hodim po Veržeju namreč vidim, da imamo v kraju premalo zmogljivosti zanje, znotraj termalnega kompleksa je polna zasedenost in lastniki avtodome parkirajo povsod, tudi na parkirišču pri trgovini. Torej potreba po tovrstni širitvi obstaja.

Lucijan, precej idej pa lahko dobite tudi med popotovanji po svetu, kar je ena od vaših strasti. In tudi priložnost za primerjave.

Kar dosti potujem in se po vrnitvi domov vedno vprašam, če bi lahko kaj novega naredil. Ampak na koncu skoraj vedno rečem, da doma je pa najlepše. Veste, pri nas je vse lepo naravno; pred kratkim sem se vrnil iz Združenih arabskih emiratov, kjer so ljudje prav tako prijazni kot pri nas v Prlekiji, a pri njih je vse umetno. Ko se odpraviš v svet tudi malo drugače zaznaš prepoznavnost Slovenije. V nerazvitih državah, predvsem v Afriki te prepoznavajo kot belca in kot Evropejca, ki ima evre ali dolarje. No, šalo na stran. Bil sem na različnih koncih, od zelo toplih krajev do mrzlega podnebja. Kar se pa Slovenije tiče pa se da marsikaj lepega, tudi pri nas z urejenimi kolesarskimi potmi, videti tudi s kolesa. Sam sem se med drugim s poni kolesom že trikrat povzpel na Vršič.

Ste pa tudi predsednik Turističnega društva Veržej in prava oseba, da v nekaj stavkih povabite na obisk.

Pridite v Veržej, kajti naša ravnina je idealna za kolesarjenje, bližina term za oddih, Veržej pa kraj z veliko zanimivimi prireditvami. V sodelovanju z občino smo lepo uredili tudi tri različne Plavčkove poti, kamor se lahko odpravite peš ali s kolesom. Mimogrede: plavček je žaba v Muri, za katero je značilno, da se med parjenjem pobarva v modro barvo.

Posebno zgodbo namenjate v Veržeju tudi narcisam.

Starejši ljudje vedo povedati, da so včasih bili v Veržeju predvsem cvetoči travniki in na njih je bilo polno narcis; vse je bilo belo kot sneg. Po enem od izročil so se pripeljali obiskovalci iz Ljubljane z vlakom v Veržej samo zato, da bi si ogledali travnike narcis.

Že zdaj v turističnem društvu skrbimo za tri travnike, ki so v lasti občine in jih vzdržujemo, da se v maju odenejo v belo barvo narcis (fünkešnic po prleško). Letos smo se lotili projekta informativnih tabel v treh jezikih, da obiskovalcem pojasnimo kdo je Leščeček, kakšna je zgodovina narcis in Veržeja.

Leščeček je bil mlad fant, ki je gonil krave na pašo in medtem varoval travnike pred ljudmi, ki so želeli trgati narcise.

Oživeli bi radi tudi dogodke iz preteklosti, ko so se kosci zavrteli in zaplesali na pokošenih travnikih, prav tako se starejši prebivalci Veržeja spomnijo, da so v šestdesetih letih minulega tisočletja izbirali tudi mis narcis; za ta naziv so lahko kandidirale samo še neporočene mladenke.

Še več takšnih in podobnih zgodb lahko preberete na portalu Prisluhni si.