Ob državnih praznikih na slovesen način v skupni zavesti ohranjamo spomin na dogodke v preteklosti, ki so omogočili nastanek in razvoj narodne skupnosti. Naj bi bili tudi vzor in vodilo za prihodnost. Včasih se dozdeva, da ob takih priložnostih  ponavljamo tisto kar se že ve. Toda resnica lahko živi, le če nanjo neprestano opozarjamo. Ne smemo dovoliti, da prikrivanje zgodovinskih dejstev in ponavljanje laži, te postanejo resnica.


Za samobitnost in samostojnost Slovenije so pomembna štiri zgodovinska obdobja. Daleč od tega, da so edina, saj skupaj z ostalimi dogodki v Sloveniji in okoli nje predstavljajo zgolj neke mejnike v enovitem procesu osamosvajanja Slovencev.


1. Reformacija
Nam je dala prvo slovensko knjigo in med Slovenci konec 16. stoletja sprožila narodnozavedne procese., ki so postali vsebina kulturnega boja za samobitnost. Kljub tujemu in s strani nekaterih cerkvenih velikodostojnikov podprtemu zatiranju je ta boj uvrstil Slovence med kulturne samobitne narode Evrope in Sveta.


2. Boji za Štajersko in Koroško.
General Majster in borci za severno mejo so pred koncem I. svetovne vojne z oboroženim uporom preprečili  ponemčenje tretjine  Slovenije. Ta upor je izhajal iz zavedanja porojenega v  kulturnem boju, ki se je zaradi narave nasprotnikov moral udejaniti z močjo narodnega orožja.


3. NOB
Narodnoosvobodilini boj 1941- 45  je bil odgovor zavednih Slovencev na okupacijo s strani Nemcev, Italijanov in Mađarov. Res je, da so upor organizirali komunisti in narodovo osvobodilno moč prigrabili za prevzem oblasti po zmagi. Toda temeljna vsebina, upor naroda je ostal neokrnjen in dosegel cilj - izgon okupatorjev. Primorsko, ki so nam jo po prvi svetovni vojni ob pomoči Angležev s političnimi prevarami ukradli Italijani je NOB vrnil v Slovenijo. Ta boj  je omogočil oblikovanje prve države Slovencev, ki zaradi oblastnih interesov komunistov in političnih interesov zmagovalcev II. svetovne vojne ni imela vseh atributov suverenosti.


4. Osamosvojitev
Okrnjena narodna samobitnost v prejšnji državni skupnosti, prevlada večinskega naroda, neenakopravnost pri delitvi ustvarjena narodnega dobra, uveljavljanje tujega jezika in skupnih »vrednot«, podprtih z vojaško silo so sprožili demokratične procese in vojaški upor proti JNA, ki so ustvarili samostojno državo.


Zavedamo se, da je varčevanje nujno, zato podpiramo varčevalne namere vlade. Ne podpiramo pa , da pri tem nima razvojnih vizij in išče rezerve v za državni sistem nepomembnih stroških. Pomanjkanje strategije, ki je posledica odsotnosti vizije pelje vlado v nekatere neracionalne ukrepe varčevanja. Take, ki ne prinesejo uporabne vrednosti, oziroma takšne, ki zmanjšujejo zavedanje in moč civilne družbe. Ukinitev praznovanja  državnih proslav ob Dnevu upora proti okupatorju in Dnevu reformacije je zanikanje kulturnega in oboroženega upora proti domačim in tujim oblastnikom. Sporočilo slovenske vlade ni varčevalno, temveč ideološko in politično.


Dojema se, da sedanja vlada ob podpori RKC želi dve obdobji, ki sta omogočili razvoj slovenske narodne skupnosti čim prej izbrisati iz narodove zavesti.
Naj zato osvežim in povežem spomin na oba dogodka. vendar drugače kakor ju povezuje Vlada, ki s takšnimi ukrepi seka duhovne temelje narodovega ponosa.


S 95. tezami o prenovi Cerkve, ki jih je Martin Luter 31. oktobra 1517 pribil na cerkvena vrata je začelo reformno gibanje v katerem je ena od osrednjih osebnosti bil slovenski duhovnik Primož Trubar.
Reformacija je bilo versko kulturno in politično gibanje za reformo cerkve, predvsem pa za omejitev totalitarne oblasti papeža in kurije. Trubar je napisal 17 slovenskih besedil in prevodov, ter predgovore in posvetila  za 10 hrvaških knjig. MOJI LUBI SLOVENCI je Primož Trubar, začetnik slovenske knjižne besede, nagovarjal svoje ljudi in jih prvič združil pod pojmom SLOVENEC.


Pomembna in včasih neupravičeno zapostavljena pisca iz obdobja reformacije sta Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. Dalmatinov prevod Biblije (natisnjen leta 1584 v Wittenbergu) je po mnenju številnih strokovnjakov morda najpomembnejše delo slovenskega protestantizma, med reformacijo pa je nastala tudi prva slovenska slovnica Zimske urice (Arcticae horulae) Adama Bohoriča s slovenskim črkopisom, bohoričico. Proti reformaciji sta nastopila cesar Svetega rimskega cesarstva in Rimokatoliška cerkev.


Dan reformacije je postal državni praznik leta 1992, čez dvajset let pa ga slovenska vlada želi postaviti na obrobje. To dejanje je v XXI. stoletju  po izvajanju in ideoloških vodilih sorodno dejanjem škofa Tomaža Hrena, ki je v XVII. stoletju ob spremstvu tujih vojakov iskal slovenske knjige in jih zažigal.


Voditelji legalnih slovenskih strank so 6. aprila 1941 v Ljubljani ustanovile Narodni svet, ki si je prizadeval, da bi slovensko ozemlje prišlo pod enega okupatorja. Toda pogovori s predstavniki nemškega okupatorja niso bili uspešni. Slovenci smo bili razdeljeni in okupirani s strani treh okupatorjev. Ljubljanski knezoškof Rožman, pa je kljub nasprotovanju štajerskih in primorskih duhovnikov poslal Musoliniju zahvalnico, v kateri se zahvaljuje za kulturo, ki so jo Italijani prinesli Slovencem.
26. aprila 1941 so v Ljubljani Komunistična partija, Krščanski socialisti, Narodni demokrati-sokoli, Društvo kmečkih fantov in deklet, Stara pravda, Zveza inženirjev,
Zveza slovenske mladine, študenti ljubljanske univerze, Društvo kmečkih fantov in deklet, Jugoslovanska ženska zveza in "Ministrska skupina" (nekateri ministri starojugoslovanske vlade), ustanovili Protimperialistično fronto, ki se je po napadu na SSSR preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ta je  decembra 1941 objavila svoj program.


Glavne točke programa  OF
1. Proti okupatorju je treba izvajati oborožen upor

2. Ta upor je izhodišče za osvoboditev vseh Slovencev.

3. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, bodo lojalne v svojih odnosih.

4. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta, vsa družbena vprašanja, pa bodo urejena na demokratičen način.


Osvobodilna fronta (OF) je slovenska politična organizacija, ki je nastala v odgovor na okupacijo slovenskega ozemlja v drugi svetovni vojni. Poleg oboroženega boja proti okupatorju, je Komunistična partija ta boj izkoristila za prevzem oblasti in za maščevanje ideološkim nasprotnikom. Zaradi tega so v Sloveniji še vedno huda ideološka nasprotja glede vloge OF. Toda ideološki nasprotniki nimajo pravice zanikati narodov oboroženi upor, narodnoosvobodilne vojske Slovenije in njenega deleža pri zmagi zaveznikov nad nacifašizmom. Dan upora ni samo spomin na NOB, to je dan, ko se spomnimo vseh uporov Slovencev, ki so omogočili, da je danes večina narodovega telesa združena v suvereni državi.


Zadnji dve točki programa OF, niso v celoti uresničene. Komunistična partija je s soglasjem zaveznikov prevzela oblast in preprečila demokratični razvoj in državno samostojnost Slovenije. Danes praznujemo Dan upora proti okupatorju, ne pa dan politične tvorbe, kar je OF nedvomno bila. Za narodno zavest in zgodovinsko dokazan boj za samostojnost in samobitnost ni sprejemljivo enačenje in zmanjševanje pomena herojskega upora naroda proti trem okupatorjem zaradi političnih interesov takratnih in sedanjih oblastnikov.


Churchil, Roosevelt in Staljin so izjavljali, da bo po končani vojni o svoji notranji ureditvi in zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam. Besedo so snedli  in dele slovenskega ozemlja in naroda, ki jih je osvobodila Narodnoosvobodilna vojska, prepustili državam, ki so med vojno bile okupatorji.


Da vladajoča politika nekoč in danes ne upoštevata zgodovinskih dosežkov naroda temveč kratkotrajne oblastne interese, nam pove kratka zgodovina praznika 27. april.


27. april je postal republiški praznik leta 1948, a je bil leta 1951 z razglasitvijo 22. julija za republiški praznik Dan vstaje, odpravljen. Slovenci nismo smeli imeti Dan vstaje pred Srbi. Znova je postal republiški praznik leta 1968.


Leta 2005 je takratna - sedanja vlada razmišljala o ukinitvi tega praznika, zatem pa ga preimenovala v Dan upora, danes pa z odrekanjem državne proslave poskuša zmanjšati njegov pomen. Zavračamo enačenje reformatorjev in herojskega upora naroda proti okupatorjem in zatiralcem s političnimi interesi takratnih in sedanjih oblastnikov.
Praznujmo  27. april, Dan upora in se spominjajmo vseh uporov, dogodkov in ljudi, ki so nas v preteklosti, pripeljali med samobitne in svobodne narode Evrope.


Praznujmo in veselimo se svobode, ki so nam jo izbojevali naši predniki, katerih se spominjamo na dan upora proti vsem zatiralcem, tako tujim kot domačim. Odločno se uprimo zanikanju in zmanjševanju pomena teh dveh praznikov in negujmo spoštljiv spomin na upor Slovencev.


Smrt tiraniji – svoboda narodu!