Boris Pahor, pričevalec Kocbekovega časa, v Svetem Juriju ob Ščavnici

V Kocbekovem rojstnem kraju Svetem Juriju ob Ščavnici je ob 30. obletnici njegove smrti, ki so jo nekoliko z zamikom obeležili 4. maja 2012, nastopil akademik g. Boris Pahor.

Povabilu, kot pravi župan Anton Slana, se je odzval z besedami: "Za Edvarda Kocbeka kamorkoli in kadarkoli, če bo le zdravje dopuščalo." Tržaški pisatelj, ki bo letos dopolnil 99 let, je suvereno spregovoril o Edvardu Kocbeku kot enem izmed največjih intelektualcev 20. stoletja in o katerem zgodovina še vedno ni dokončno razmislila o njegovi pravi veljavi za Slovenstvo. "O zgodovina, slepi nemir človeštva, nenehno spopadanje dobrega in zlega, padanje trušča v brezdanji prepad, od jutra do večera ena sama slovesna zmeda, krik zmagovalcev in jok premagancev /.../ je o zgodovini zapisal Kocbek. In Boris Pahor bi si želel, da bi glavni akterji zgodovine, tisti, ki pišejo zgodovinske učbenike in knjige, če bi Slovenci imeli dovolj poguma, kot pravi sam, Kocbeka, ki se mu še danes "godi krivica", pravilno umestili v zgodovinski kontekst in kot "darežljiva vrtnica/.../ pogledali ošabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo. "Ker to, da bo ošabno stoletje nekoč zardelo, ni bila nobena Kocbekova naivnost, je jasen Pahor, Kocbek je zelo živo slutil, preroško je vedel, da bo njegova vrednost prišla do izraza šele po njegovi smrti, in nadaljuje, da bo prišlo do tega, da "bo Edvard Kocbek ne samo v literaturi ena glavnih osebnosti 20. stoletja. Tudi kot oseba, ki je zgodovinsko mislila, in kot človek širokega pogleda, ne kot naivnež, tudi zgodovinsko ravnala."

Boris Pahor je pripovedoval tudi o tem, da po drugi svetovni vojni ni bilo nobenega razvoja družbe, "družba se ni niti za milimeter popravila na boljše, ampak je šlo predvsem na slabše," pravi, in dodaja, da je bil leta 1944 skupaj z drugimi taboriščniki naiven on, ker si je mislil, da se bo svet "po vseh teh mrtvih razvil v nek paradiž prijateljstva, ne pa da smo še vedno na tleh." O Edvardu Kocbeku pravi, da se ni nikoli vtikal v notranji svet posameznika, tudi ne v njegovo religioznost, ampak je človeka spejemal takega, kot je. "Midva sva si bila simpatična", se spominja Pahor ob anekdoti, ki jo je obudil tudi na tem spominskem večeru. Pripoveduje: "Sedela sva v pariški kavarni, prosil me je, da mu prinesem časnik, kjer je pisalo o Titu, ker ga je skrbelo za njegovo zdravje. Iz mojega pogleda je Edi vedel o čem razmišljam in rekel je samo: Mislim na to, kaj bo, ko njega več ne bo."

"Ne morem molčati, ne kot čovek in ne kot pisatelj", je iskren Boris Pahor, "o mrtvih moramo govoriti, jaz danes govorim v imenu mrtvih. 26. februarja 1944 je iz Trsta odpeljal prvi transport v Dachau, bilo nas je šesto, od teh se nas je vrnilo petnajst." Tako kot Pahor tudi Kocbek ni mogel molčati, čeprav je po izidu zbirke novel Strah in pogum bil prisiljen, da umolkne. Petindvajset let pred intervjujem s Pahorjem in Rebulo, v katrem obsodi povojno dogajanje (Edvard Kocbek, pričevalec našega časa) in sproži ponoven spor s komunistično partijo, zapiše v svoj dnevnik: "Nič nisem zakrivil na življenju svojega bližnjika, niti kaplje krvi nisem prelil niti z dejanjem niti z mislijo, popolnoma čist sem, in vendar sem v tej čudni temni popoldanski uri spoznal, da sem kriv, da sem iz dneva v dan nekaj važnega opuščal, da nisem bil dovolj bister in močan, da nisem dal svetega silnega izraza takratni svoji tesnobi."

Boris Pahor, ki je želel, da na odru Kocbekove dvorane ob njem kot sogovornik sedi župan Anton Slana, je s seboj prinesel knjigo francoskega personalista Emmanuela Mounierja, ki jo je v pripovedi večkrat omenil. S tem je želel pokazati, da ko razmišljamo o Kocbeku, ne moremo mimo francoskih personalistov, ki so ga pritegnili, ko je študiral v Lyonu in Parizu in se skupaj z njimi zbiral v krogu revije Esprit, ki, kot pravi Boris Pahor, še danes izhaja in pri kateri so do Kocbeka raje "previdni" in se po njegovih besedah izgovarjajo, da morajo pisati o drugi problematiki, prispevka o Edvardu Kocbeku pa niso želeli objaviti.

Na spominskem večeru, ki so se ga med drugim udeležil tudi Matjaž Kocbek, Andrej Inkret, Tone Partljič, Cvetka Hedžet Toth, Igor Lukšič idr., je bilo govora tudi o aktualnosti krščanskega socializma v času po Kocbeku. Reševanja vprašanja socialne problematike ne bo mogoče učinkovito reševati brez prisotnosti levih kristjanov pri zakonodajni in izvršni veji oblasti, jasno navaja Boris Pahor in k temu doda, da je Kocbek s krščanskim socializmom vedno bolj aktualen za naš čas. "Kocbek je bil proti kakršnikoli stranki v imenu krščanstva. Ni bil zagovornik ideje krščanskega socializma kot stranke, ampak se je zavzemal za "krščanski socializem kot realnost", dejansko za tisto, kar naj bi ljudje živeli. Živo je izrazil težnjo, da bi bilo treba obuditi kocbekovski krščansko socialni pogled na svet "v smislu ustvarjanja človeške solidarnosti na osnovi pravične razdelitve vsega kar človek ustvarja."

Boris Pahor, ki je poznan tudi kot govornik brez dlake na jeziku, je dvakrat poudaril, da je veličina Kocbeka tolikšna, da bi se po njem moral imenovati ves kulturni dom v Svetem Juriju ob Ščavnici, ne pa samo dvorana. Tone Partljč in Andrej Inkret sta pozvala k temu, da bi Kocbekove knjige brali, saj bomo tako zanj naredili največ. "Spominjam se, kako si je Drago Jančar upal vabiti g. Pahorja v Maribor še v nevarnih časih", je pripovedoval Tone Partljič. Cvetka Hedžet Toth pa je spregovorila o drugačni recepciji Kocbekove misli, pravi, da bo "doba za nami Kocbeka brala kot etika življenja." Dotaknila se je tudi Kocbekove Molitve, ki je zapisana tudi v povabilu na spominski večer, njene simbolike in "ideje nesmrtnosti": /.../ Vse je večno kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli /.../ Misel, da je Kocbek še danes živ, je v dvorani, ki je poimenovana po njem, izrekel tudi Boris Pahor in kdo ve, če se ni kot velik vizionar in "notranji silak", ko je v pesmi Mikrofon v zidu zapisal /.../ jaz pa sem jezik-plamen, ogenj, ki je zagorel in ne bo nehal goreti in žgati /.../ tega brez "naivnosti" zavedal.