Naporna pot od XXXL do L!

Moja agonija se je vlekla vse do začetka lanskega leta, ko sem stopila na tehtnico. Odločila sem se,da moram iz sebe nekaj narediti,saj imam tri otroke,ki me potrebujejo. Imela sem težave s srcem,visokim pritiskom,gibanjem in še marsičem. Najprej sem zmeraj hujšala in potem začela normalno jesti,tako pa so se kilogrami spet in spet vrnili. Nikoli z uspehom,ki bi trajal in trajal. Vedno sem bila razočarana in tako ostala debela. No zame je bil usoden 1. februar 2011. Takrat ko sem zagledala na tehtnici svojih 128 kilogramov,sem se vsedla in prijela za glavo. Kar solze so mi pritekle po licu. Hudo mi je bilo,težko pri srcu,dušilo me je od stiske,ki je nastala v meni. V glavi sem imela samo shujšati moram. Hmm,ampak kako,da bo rezultat dober,da bom srečna in ostala zdrava. Na list papirja sem si napisala vso hrano,ki sem jih rada jedla. Na koncu sem opazila,da sem imela napisano samo to,kar zeloooo redi. To so testenine,krompir,bel kruh,pecivo,keksi,čokolada,sladoled,soki,….še bi lahko naštevala. Solate sploh nisem napisala,ker je nisem imela rada. Joj groza. In tako sem si poiskala na internetu živila,ki so zdrava,taka,ki pomagajo pri prebavi,presnovi in taka,ki ne redijo. Tako se je moj seznam spremenil od prejšnjega. Začela sem. Takoj tisti dan. Nisem čakala ponedeljka. Prvič sem se morala sprijazniti z načinom hujšanja, o katerem sem ves čas poslušala in brala, a sem se ga izogibala kot hudič križa. Shujšala sem prvih 7 kil. Zame je to bilo pravo veselje. V jesen sem morala k zdravnici na kontrolo in takrat mi je predlagala še ona šolo hujšanja v zdravstvenem domu. Seveda sem takoj sprejela,brez razmišljanja in oklevanja. Spet mi je dvignila samozavest,da bom iz sebe lahko naredila še veliko. Pa smo začeli,12 tednov je bilo pred nami,pa tehtanja vsak teden in predavanja o hrani in zdravem prehranjevanju,ter ura telovadbe. Prepričana sem bila, da ne bom zmogla takšnega tempa. Nisem verjela, da mi bo uspelo. Ob izdatni pomoči in trdni podpori strokovnega tima sem vendarle zdržala do danes. Imam kar 42 kg manj.To pa še vsekakor ni moj konec,saj še nisem na svojem zastavljenem cilju.Moj cilj je od  70 – 75 kilogramov.
Naučila sem se jesti malo in večkrat na dan, čutim čedalje večjo potrebo po gibanju, znam se upreti čustveni lakoti. Moje noge in zadnjica dobivajo obliko, trebuh se junaško ločuje od prsi, v ramena in roke nisem več kot suma borec. Zvečer lažje zaspim, ponoči se ne prebujam, mineralna voda je samo še zgodovina, kosti me ne bolijo več, zlahka dvigujem tako gospodinjske  pripomočke ,med hojo po stopnicah ne sopem več, izginile so bolečine ob menstruaciji, ki ni več tako močna , imam več energije in manj depresije, izginile so celo alergije. Oblačila izpred enega leta na meni visijo. Najmanjša številka, ki sem jo lani lahko spravila nase, je bila XXXL, zdaj je L, kar pomeni, da si bom lahko kupila tudi kaj bolj sodobnega in cenejšega. Trgovine za debele so namreč grozno drage, večina njihovih majic pa ima rokave do komolcev. Še vedno ne vem, zakaj, pa me tudi ne zanima. K sreči jih ne potrebujem več. Počnem lahko precej več stvari kot prej, predvsem pa se lažje spopadam z domačimi opravili. Če je treba, grem tudi na kolena … In pomijem tla. Srečna sem in ponosna sama nase. Zame se je šele začelo lepo življenje v katerem uživam.